Kitajski veliki skok prek sveta

»Pas in cesta« sta legitimna opcija nove faze globalizacije, a to še ne pomeni, da ni potrebno preverjati končne namere Kitajske, ki jo vsebuje ta strategija širjenja vpliva.

Ko se Xi Jinping napoti na obisk v Ameriko, se dolgo in pazljivo izbira pot, po kateri bo prišel do cilja. Zato je bil obisk kitajskega predsednika Finski, kamor je pripotoval v torek, hkrati začetek njegovega dialoga z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in sporočilo Evropski uniji, da Kitajska v tem kritičnem obdobju vsekakor računa nanjo kot na partnerko za nadaljevanje globalizacije.

Xi je prvi kitajski predsednik v Helsinkih po dvajsetih letih. Čeprav je mogoče iz tega razbrati, da je Kitajska političnim odnosom s Finsko namenjala razmeroma malo pozornosti, pa je prav ta država pomembna točka, s katere je vredno pogledati na razvoj vsesplošnega kitajsko-evropskega partnerstva.

Svilna cesta vse do Arktike

Država s 5,5 milijona prebivalcev je ena redkih držav EU, ki ji je v trgovanju s Kitajsko – v lanskem letu sta državi izmenjali za 5,3 milijarde dolarjev blaga – uspela vzpostaviti ravnovesje, po nekaterih statistikah pa celo presežek. Deloma ji je to uspelo tudi zaradi tega, ker so jo Kitajci že pred mnogimi leti, ko so pojem mobilnega telefona poistovetili z imenom Nokie, prepoznali kot gospodarstvo z močno inovativnostjo. Res da 43 odstotkov finskega izvoza na kitajski trg pomenijo stroji, oprema in elektronske naprave, če pa upoštevamo, da je kar petina finske prodaje azijski sili lesna pulpa, še pet odstotkov pa krzno, bi lahko prej govorili o dobro prepoznani kompatibilnosti, ki uspešno povezuje veliko in majhno državo.

A vseeno to ni glavni razlog, zaradi katerega so Finsko izbrali za edino postajo na Xijevi poti v ZDA. Kitajska si namreč zelo prizadeva, da bi en krak svoje razvojne strategije »en (gospodarski) pas, ena (svilna) cesta«, razširila vse do Arktike, na katere 20 milijonih kvadratnih kilometrih površine se skriva kar 20 odstotkov vseh surovinskih rezerv, ki jih premore naš planet. Ker vse do zdaj »pas in cesta« nista zajela nobene od nordijskih držav, ki pomenijo pomemben del Arktičnega sveta, bi utegnila biti Finska prvi člen novega foruma, ki bo, če ga bodo podrobneje opredelili, po svoje podoben tistemu med Kitajsko in 16 državami Srednje in Vzhodne Evrope (16 + 1).

Azijska sila lahko Arktiki pristopi edino prek Arktičnega sveta. Ker so kitajske državne družbe ob podpori svojih bank za zdaj vstopile le v Rusijo (na polotok Jamal, kjer so prevzele blizu 30 odstotkov velikih obratov za črpanje naravnega plina), bo Finska naslednja postaja na svilni cesti, ki vodi na to območje.

Xijev obisk v Helsinkih je seveda povezan z dejstvom, da bo od leta 2019 do leta 2021 Finska predsedovala Arktičnemu svetu, v katerem si je Kitajska leta 2013 pridobila status opazovalke. Azijska sila je že lani sporočila, da namerava vložiti 1,1 milijarde dolarjev v finsko rafinerije bio dizla Kemi, zdaj pa je pričakovati napoved nadaljnjih korakov k uresničitvi tega sodelovanja.

Xi Jinpinga čaka naporno srečanje z Donaldom Trumpom, in prav zaradi tega, ker se bodo največje ovire med njima pojavile na trgovinskem in gospodarskem področju, je postala Evropa za Kitajsko pomembnejša kot kdaj koli prej.

A način, na katerega azijska sila prodira proti srcu evropske celine, je začel zbujati tudi določena sumničenja. Pozornost sta pritegnila povezava med kitajskimi projekti na evropskih tleh in pomikanje geopolitičnega ravnovesja proti Kitajski kot voditeljici globalizacije in svobodne trgovine.

EU je, denimo, zahtevala preverjanje nekaj največjih projektov iz okvira »16 + 1«, in to predvsem zaradi tega, ker pogoji, pod katerimi so bili izpeljani, ne izpolnjujejo evropskih pravnih in poslovnih standardov. Tako je pod lupo načrtovana hitra železniška proga med Beogradom in Budimpešto. Če se bo izkazalo, da Kitajska tudi tukaj vztraja pri odklanjanju mednarodnega razpisa in za izvajalce a priori vsiljuje svoje državne družbe, bi lahko projekt ustavili v tistem delu, ki zadeva Madžarsko kot članico EU, nato pa verjetno tudi v celoti, saj brez vstopa v EU proga tako ali tako ne bi imela nikakršnega smisla.

Ko je Srbija v nedeljo dosedanjega premiera izvolila za svojega novega predsednika, je Aleksander Vučić že v svojem zmagovalnem govoru izjavil, da je njegova zunanjepolitična prednostna naloga razvoj prijateljskih odnosov z Rusijo in Kitajsko, ena od prvih predsedniških nalog pa odhod v Peking. Nadaljevanje »pasu in ceste« prek Balkana proti evropski celini bo vsekakor ena najpomembnejših tem, o katerih se bo pogovarjal s Xi Jinpingom.

Prav zaradi prihoda Donalda Trumpa v Belo hišo se je treba nujno vprašati, kakšno vlogo bo imela Kitajska na evropskih tleh, in to ne le v okviru obstoječih meja EU, temveč tudi vzdolž robov Unije, do katerih se vse očitneje širi politični in gospodarski vpliv Rusije.

Vse dokler ne bodo na mizi vse karte in vse dokler ne bo jasno, kakšne odnose namerava Trump vzpostaviti z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ni mogoče dati dokončne ocene kitajskega prodiranja v Srednjo in Vzhodno Evropo. Ta prodor bi lahko bil pozitiven, če bi tam »pas in cesto« gradili na podlagi transparentnih naložb po evropskih standardih. Če pa bi se začelo kazati, da je točna trditev nekaterih azijskih analitikov, češ da Kitajska s svojim kapitalom sebi odpira trg, Rusiji pa vrata za povrnitev političnega vpliva v državah, ki so se temu vplivu izmaknile pred četrt stoletja, pa bi morala EU temu nameniti posebno pozornost.

Na podoben način se bo spremljalo tudi to, kaj Kitajska počne na nordijski Arktiki. Njeno zanimanje za energijo, surovine in hitrejši transport je povsem razumljivo. Je pa hkrati neizbežna geopolitična implikacija, in čeprav Kitajci poudarjajo, da bodo spoštovali neodvisnost vsake od arktičnih držav, je treba vedeti, da so razmejitvene črte zelo tanke.

Pozornost EU, usmerjena na to, kako in zakaj Kitajska deluje na njenem obrobju, pa seveda ne pomeni, da bo sodelovanje z azijsko silo naletelo na zid. Arktika je eno od območij z velikanskimi potenciali za rast. A to ne pomeni, da se ne sme postavljati vprašanj o nadaljnjih namerah Kitajske in vseh vidikih njene še neuresničene globalne vodilne vloge v novi fazi globalizacije.