Ko se Kitajska odloči, da bo znova velika

Za Kitajsko je Evropska unija ključna oporna točka v velikem projektu zapolnjevanja geostrateške praznine.
Objavljeno
11. januar 2018 17.30
HOLD FOR CHINA-NEW SILK ROAD HURDLES...In this photo taken on Friday, Dec. 22, 2017, work in progress at the site of Pakistan China Silk Road in Haripur, Pakistan. From Pakistan to Tanzania to Hungary, projects under President Xi Jinping’s signature
Zorana Baković
Zorana Baković

Ena najpomembnejših tem lanskega leta je bila na videz paradoksalna napoved Donalda Trumpa, da bo »Ameriko znova naredil veliko«. Pravzaprav je bilo mogoče iz tega razbrati namig, da gre za pešanje ameriške globalne prevlade.

Ker je bilo v ozadju te kampanje protekcionistično zavračanje odgovornosti za številne svetovne probleme in njihovo odpravljanje, je vplivni inštitut Eurasia Group, ki se ukvarja s političnimi in gospodarskimi tveganji, kot največji izziv za leto 2017 navedel »neodvisno Ameriko« pod Trumpovim vodstvom.

Za letošnje leto je inštitut Eurasia Group na prvo mesto postavil nevarnost, ki nam grozi zaradi povečevanja kitajskega mednarodnega vpliva. »Kitajska ima rada vakuum,« je v napovedi za leto 2018 zapisal predsednik tega inštituta Ian Bremmer. Ker je Trump že v prvem letu svojega mandata pustil široke vakuumske pasove delovanja na različnih krajih sveta, jih bo zdaj azijska sila hitro in z veseljem zapolnila, pri čemer bo uporabila tako svojo gospodarsko strategijo »pasu in ceste« kot svoje – vse bolj razvite – vojaške mišice.

Pravzaprav je že postavila svoje stopalo med vrata, ki so jih ZDA pustile odprta. Nedokončani procesi stabilizacije v Afganistanu ali demokratizacije v Burmi so postali za Kitajsko nova priložnost za širjenje lastnega vpliva.

Prav ta teden je kitajsko obrambno ministrstvo sporočilo, da bo Kitajska financirala vojaško oporišče v severni afganistanski provinci Badakšan. Čeprav to ne bo kitajska podružnica kot tista v Džibutiju, bo Kitajska prevzela vse stroške izgradnje, dobavila bo material in poskrbela za tehnologijo postavitve oporišča, z uniformami in opremo bo oskrbela vojake, poslala bo orožje in v celoti poskrbela za vse, kar je potrebno za delovanje takšnega oporišča.

Delovanje Kitajske na afganistanskem skalovju opravičuje strah pred širjenjem islamizma prek skupne meje, ki je dolga samo 76 kilometrov, a je kljub temu zelo težko nadzirati promet ujgurskih separatistov prek mejne črte. Po drugi strani pa so si kitajsko prisotnost v Burmi zamislili kot strateško ravnovesje glede na Indijo, pa tudi kot popolnitev poligona za širjenje kitajskega političnega modela.

Kitajska prisotnost v Burmi in Siriji

Kitajska se je namreč z ramo ob rami postavila ob dejansko voditeljico nove Burme Aung San Su Či, ki je postala tarča svetovnih očitkov, ker je obrnila hrbet preganjanemu ljudstvu Rohingja, hkrati pa je azijska sila svoje sodelovanje pri odpravljanju te humanitarne krize ponudila tudi še vedno zelo vplivni burmanski vojski.

Ko so začeli prejšnji teden v burmansko državo Rakhine (v kateri živi večina pripadnikov ljudstva Rohingja) dovažati kitajske montažne hiše, v katere naj bi se naselili preganjani prebivalci, so bile te simbol uporabnosti formule odpravljanja krize v treh fazah, ki jo je novembra lani predlagal kitajski zunanji minister Wang Yi. V prvi fazi naj bi burmanska vojska zagotovila ustavitev nasilja, v drugi fazi naj bi se Burma in Bangladeš ob pomoči zunanjih posrednikov pogajala o vrnitvi pregnanih pripadnikov ljudstva Rohingja, v tretji pa naj bi mednarodna skupnost – očitno pod vodstvom Kitajske – pomagala pri obnovi države Rakhine.

Politično manj ambiciozno, gospodarsko pa enako močno se je Kitajska pripravljena vključiti tudi v izgradnjo opustošene Sirije, takoj ko bodo za to izpolnjeni osnovni pogoji. V lanskem letu je to državo obiskalo več kot 30 velikih kitajskih korporacij z že pripravljenimi projekti obnove uničene infrastrukture ali gradnje novih objektov. Po splošnih ocenah bodo gmotne izgube, ki so se nakopičile med vojno, znašale okoli 226 milijard dolarjev, Kitajska pa se že postavlja kot vir nove gospodarske (in finančne) energije v času povojnega oživljanja Sirije, ki ga bo mogoče najlažje uresničiti z vključitvijo te države v »pas in cesto«.

Pobuda »pasu in ceste«, kot to veliko strategijo imenujejo v kitajskih uradnih dokumentih, se bo v letošnjem letu spremenila v sredstvo za zapolnitev praznin v nedokončanih projektih Amerike in Evrope. Povsod tam, kjer so zahodne sile nekaj začele, nato pa to pustile nedokončano, se bosta pojavila »pas in cesta«. V ta okvir je že vključena tudi Turčija, v katero je začela Kitajska vlagati prav v trenutku, ko so se pojavili problemi v odnosih med Ankaro in Brusljem, še bolj zagnano pa po tem, ko se je zaiskrilo med predsednikoma Recepom Tayyipom Erdoganom in Donaldom Trumpom.

Tako je širjenje kitajskega vpliva doseglo tudi evropsko celino. Zemljepisno, pa tudi konceptualno, so bili prvi členi, vpeti v »pas in cesto«, balkanske države, nato pa tudi države Vzhodne in Srednje Evrope, čeprav je vodstvo v Pekingu hkrati budno pazilo na svoje odnose s ključnimi članicami Evropske unije. Motivi za to so bistveno širši od trgovine in vlaganj.

Evropske praznine, ki jih lahko zapolni Kitajska ...

»Jasno je, da Evropa ne bo odredila kitajskega odnosa do mednarodnih kriz, bo pa izredno pomembna v kitajskem iskanju ravnovesja med posredovanjem in izogibanjem tveganju,« piše v nedavno objavljenem eseju dr. Mathieu Duchatel, pomočnik direktorja Progama Azije in Kitajske v evropskem svetu za mednarodne odnose. Zato obstajajo trije razlogi. Prvi, pravi Duchatel, je prav v tem, da je prišlo do zastoja v kitajsko-evropskih odnosih. Čeprav se je trgovinska izmenjava v lanskem letu povečala, se »prebujanje evropskega realizma« v zvezi z naravo kitajskega nastopanja na območju EU neizbežno povezuje z mednarodnimi političnimi in gospodarskimi problemi, tako da se na kitajsko prisotnost v kriznih točkah gleda skozi povsem novo povečalo.

Drugič: vključevanje Kitajske v ohranjanje miru in varnosti, kar je bila dolgo prevladujoča šola mišljenja med evropskimi voditelji, zdaj izgublja svoj zagon po valom novega skepticizma zaradi kitajskih aspiracij, tako da se mora Kitajska še posebej potruditi in Evropi dokazati, da ni zgolj rezervna karta v veliki igri med predsednikoma Xi Jinpingom in Donaldom Trumpom.

In tretjič, poudarja Duchatel: Kitajski je veliko do tega, da prepreči evropski pristop k štiričlanski koaliciji, sklenjeni med Avstralijo, Japonsko, Indijo in ZDA, da bi skupaj preprečili rast kitajske globalne prevlade, v kateri tudi sama EU vidi zase vse manj koristi.

Vsako nadaljnje opredeljevanje politike EU do Kitajske mora biti zato pozorno predvsem na praznine, ki bi jih lahko zapolnila azijska sila. Pa naj gre za Veliko Britanijo po brexitu, Vzhodno Evropo, kjer vse bolj grozi, da bo prišlo do polexita, ali Balkan, na katerem proces evropske integracije traja v nedogled – vse to so točke oporišč za »pas in cesto«, s katerimi bo Kitajska z veseljem pokazala, da je znova velika. Šele ko se bo trdno oprla na evropska tla, bo lahko prepričana v uspeh »pasu in ceste« na Bližnjem vzhodu, v Mali Aziji ali na Balkanu. Kakšno vlogo bo v vsem tem odigrala EU, pa je odvisno od samih Evropejcev.