Tiskane izdaje
Skupina jedrskih znanstvenikov, ki upravljajo tako imenovano svetovno jedrsko uro, s katero merijo nevarnost kataklizme, je konec januarja premaknila kazalca tako, da zdaj kažeta le še dve minuti do jedrske katastrofe. Toliko je »ura« nazadnje pokazala leta 1953, na vrhuncu hladne vojne. Šefa obeh še vedno največjih jedrskih sil na svetu, Donald Trump in Vladimir Putin, sta ta premik kazalcev, kot da bi ga hotela soglasno potrditi, kmalu zatem pospremila z objavo vsak svoje posodobljene in na obeh straneh bistveno ostrejše jedrske doktrine.
Ameriški predsednik Donald Trump je to storil v začetku februarja, ko je s pomočjo Pentagona napovedal izdatno posodobitev ameriškega jedrskega orožja, vključno z uvedbo tako imenovanih mini jedrskih bomb (njihova eksplozivna moč je primerljiva s hirošimsko bombo), ki bi po novi doktrini lahko služile tudi kot »fleksibilen« odgovor na nejedrske napade s konvencionalnim ali kibernetskim orožjem. Ruski predsednik oziroma predsedniški kandidat za še en zanesljiv mandat Vladimir Putin pa mu je le mesec dni pozneje odgovoril s svojim jedrskim predvolilnim video šovom. V njem je predstavil najmanj tri nove ruske oborožitvene sisteme, ki jih svet do zdaj naj ne bi poznal: jedrsko raketo dolgega oziroma neomejeno dolgega dosega, ki lahko doseže ZDA prek južnega pola in tako obide vse protiraketne radarske sisteme, podvodni torpedo z jedrsko konico, ki ga prav tako ni mogoče izslediti, in nove super nadzvočne rakete, veliko prehitre za protiraketno obrambo. V razvojni fazi naj bi bile celo nove ruske jedrsko gnane manevrirne rakete s praktično neomejenim dosegom in nepredvidljivo krivuljo leta, ki prav tako zlahka prelisičijo vsakršno obrambo.
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
Zahodni eksperti sicer dvomijo, da je vse, kar je z računalniškimi animacijami in ob bučnem ploskanju ruskega občinstva predstavil Putin, tudi uresničljivo. Kljub temu pa nihče med njimi ne dvomi, da smo že zašli v novo jedrsko oboroževalno tekmo, ki po logiki »akcija-reakcija« sledi vzorcem iz prejšnje hladne vojne, pri tem pa zaradi hitrega napredka znanosti in globalno gledano vse manjšega sveta prinaša novo, neprimerno nevarnejše in še veliko bolj tvegano orožje. Ne nazadnje tudi zato, ker je držav z jedrskim orožjem (glej tabelo), zaradi katerih bi lahko prišlo do nepredvidljivega konflikta, vse več in ker Severna Koreja še zdaleč ni edina nepredvidljivka.
Koga slepi Stoltenberg?
Velikega dela krivde za novo oboroževanje seveda ne nosi samo Rusija, ki jo je Zahod po zmagi v prejšnji hladni vojni stisnil v kot in jo tako rekoč prisilil, da se je postavila v bran z edinim orožjem, ki ji je preostalo, ampak tudi Nato. Neprestane trditve vrha severnoatlantskega zavezništva in generalnega sekretarja pakta Jensa Stoltenberga, kako šibek da je Nato v primerjavi z ruskimi grožnjami, so namreč v veliki meri za lase privlečene in sledijo nekim drugim ciljem. Če namreč izvzamemo praktično neuporabno jedrsko orožje (razen če res mislimo uničiti svet), po čemer sta si največji svetovni sili ZDA in Rusija približno enakovredni, so vsi drugi kazalniki daleč v prid Zahodu. Številke so dovolj zgovorne (glej tabele). Zgolj vojaški izdatki evropskih članic Nata (brez ZDA in Kanade) so višji od vojaških izdatkov Rusije in Kitajske skupaj, čeprav skupni vojaški proračuni evropskih članic predstavljajo komaj 30 odstotkov proračuna Nata in se niti približno ne morejo kosati z ameriškim, ki prispeva preostalih 70 odstotkov.
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
Če skupni vojaški moči Zahoda dodamo gigantski vojaški proračun ZDA, ki je le nekoliko nižji od seštevka obrambnih proračunov vseh preostalih 15 vojaško najmočnejših držav na svetu (glej graf), je slika vojaško »šibkega« Nata, ki da se je prisiljen braniti in dodatno oboroževati zaradi »ruske nevarnosti«, videti še bolj groteskna, očitki donedavnega ruskega predstavnika v Natu Aleksandra Gruška pa še bolj upravičeni. Od januarja novi namestnik ruskega zunanjega ministra je namreč še lani jeseni na sedežu Nata zatrjeval, da si je Zahod po zmagi nad Sovjetsko zvezo, namesto da bi že takrat razpustil »obsoletni Nato« (kot po njegovem upravičeno pravi Trump), izmislil »vojno proti mednarodnemu terorizmu« in zanjo samo v Iraku in Afganistanu, po oceni ameriškega kongresa, tako rekoč v prazno, brez pozitivnih varnostnih učinkov za Zahod oziroma demokratizacijskih učinkov za omenjeni državi, zapravil najmanj tri bilijone dolarjev. Ja, 3000 milijard dolarjev! Kar je gigantska vsota.
Ti veseli orožarji
Tudi med nedavno münchensko varnostno konferenco je bila nova oboroževalna tekma, ki jo dodatno spodbujajo tudi vse bolj negotove varnostne razmere v svetu, ena osrednjih tem. Londonski Mednarodni inštitut za strateške študije (IISS) je namreč tik pred konferenco objavil poročilo o svetovnih vojaških izdatkih, po katerih je svet lani (2017) porabil za obrambo nič manj kot 971,9 milijarde evrov. Večino tega denarja (62 odstotkov) so v svojo obrambo investirale ZDA. Po tako imenovanem globalnem indeksu vojaške moči, ki ne upošteva jedrske oborožitve, je šlo ogromno denarja predvsem za posodobitev vojaške opreme, bojnih vozil, raket, letalstva in mornarice.
Daleč največji odstotek denarja, v primerjavi s svojo gospodarsko močjo, naj bi lani, tudi po svežih ocenah stockholmskega Mednarodnega inštituta za proučevanje miru (Sipri), za oborožitev namenila Kitajska. Število jedrskih konic je z 270, kolikor naj bi jih imela leta 2016, povečala na 280, ogromno denarja pa je iz vojaškega proračuna, ki je lani presegel 150 milijard dolarjev (5 odstotkov več kot leto prej), vložila predvsem v vse bolj samostojen razvoj kitajske mornarice (tudi svojih prvih letalonosilk), letalstva (nevidni lovci bombniki) in druge oborožitve.
(Za povečavo kliknite na infografiko.)
Ob Saudski Arabiji, ki je s 76,7 milijarde dolarjev (20 milijard več kot leto prej) lani skočila na tretje mesto med najhitreje oborožujočimi se državami, se je lani pospešeno začela oboroževati tudi Evropa, ki je svoje izdatke v povprečju povečala za 3,6 odstotka in jih dvignila na 284 milijard dolarjev. Če se bo držala v Natu izrečenih obljub o 2 odstotkih BDP za obrambo, se utegnejo njeni izdatki za obrambo do leta 2024 po ocenah z münchenske varnostne konference povzpeti že na 386 milijard dolarjev.
Desetino več za orožje
Vse te premike in veselje orožarjev, ki na veliko prodajajo svoje izdelke, je ta teden potrdilo tudi sveže poročilo stockholmskega inštituta (Sipri), po katerem se je svetovna trgovina z orožjem v zadnjih petih letih povečala za več kot 10 odstotkov. Pri tem je šlo lani skoraj vsako tretje prodano orožje (32 odstotkov vsega) na najbolj krizna območja na svetu, zlasti na Bližnji vzhod. Tja so ga na veliko prodajale predvsem za tamkajšnji mir menda najbolj zaskrbljene zahodne države na čelu z ZDA in tremi največjimi evropskimi izvoznicami orožja (Nemčija, Francija in Velika Britanija).
Med največjimi svetovnimi uvozniki tega orožja Siprijevo poročilo na prvem mestu omenja Indijo, ki je lani pokupila kar 12 odstotkov na svetu prodanega orožja. Razlog so bile po oceni stockholmskega inštituta predvsem napetosti s Pakistanom in Kitajsko. Druga največja uvoznica je bila Saudska Arabija, pred Egiptom, Arabskimi emirati in Kitajsko, ki je lani svoj uvoz zmanjšala skoraj za petino, predvsem na račun vse večje lastne proizvodnje orožja, izvoz svojega orožja pa je krepko povečala (skoraj za 38 odstotkov).
Daleč največji svetovni izvoznik orožja z več kot tretjinskim (34 odstotkov) deležem vsega na svetu prodanega orožja ostajajo ZDA, ki so po podatkih Siprija v zadnjem petletnem obdobju za četrtino povečale izvoz. Orožje tako zdaj prodajajo že 98 državam, pri tem pa ga po trditvah švedskih raziskovalcev izrazito uporabljajo kot zunanjepolitični instrument pri kovanju strateških partnerstev.
Po oceni Siprijeve strokovnjakinje Aude Fleurant je bila velika večina ameriških orožarskih pogodb, s katerimi so si ZDA zagotovile, da bodo ostale daleč največji prodajalec orožja, podpisanih že v času predsednika Baracka Obame. Vsako drugo ameriško orožje je bilo po podatkih Siprija prodano na Bližnjem vzhodu, v prihodnje pa naj bi k še večjemu ameriškemu izvozu orožja, kot so zatrdili v stockholmskem inštitutu, prispevala svoje tudi Evropa. Strah pred Rusijo, lani podpisane pogodbe o protiraketnih sistemih, ki bodo izročeni prihodnje leto, in dogovori o povečanem nakupu ameriških bojnih letal bodo namreč po več letih stagniranja znova oživili tudi ameriški izvoz orožja v Evropo.
