Tiskane izdaje
Kraji, kjer se je še ne tako davno ustvarjala krvava zgodovina, so danes pogosto idilično mirni. Kot da se je zlo v njih poigralo, nato pa se je skrilo v drevesne krošnje, iz katerih zdaj žvrgolijo nedolžne ptice. Tako je videti tudi Panmundžom, vas, ki pravzaprav nič več ne obstaja, saj je bila med vojno, ki je tukaj divjala pred šestimi desetletji in pol, zravnana z zemljo, in prek katere poteka demarkacijska črta med obema Korejama.
Na južni strani demarkacijske črte stoji trinadstropna Hiša miru. V njej se bosta 27. aprila sestala južnokorejski predsednik Mun Dže In in severnokorejski voditelj Kim Džong Un. To novico so potrdili potem, ko sta imela južnokorejski minister za združitev Čo Mjoung Gjon in severnokorejski predsednik komiteja za mirno združitev domovine Ri Son Gvon še en pripravljalni sestanek, in to prav tako v Panmundžomu, le da sta se tokrat sestala severno od demarkacijske črte v poslopju, poimenovanem Tongilgak, ki je pod nazorom severnokorejske vojske.
To bo tretje vrhovno srečanje voditeljev obeh Korej. Prejšnji dve sta bili v Pjongjangu: prvo je bilo leta 2000, ko se je bivši severnokorejski voditelj Kim Džong Il sestal s takratnim južnokorejskim predsednikom Kim Dae Džongom, drugo pa leta 2007, ko sta se sestala Kim Džong Il in južnokorejski predsednik Ro Mu Hjun. Tokrat bo vrhovno srečanje prvič potekalo južno od demarkacijske črte, kar pomeni, da bo Kim Džong Un prvi severnokorejski voditelj, ki bo po korejski vojni stopil na območje Južne Koreje.
Simbolika še ne zagotavlja uspeha
Vse to je še vedno na ravni simbolike in ne zagotavlja uspešnih pogovorov. Če upoštevamo dejstvo, da je še pred štirimi meseci in pol slabih 200 metrov od Hiše miru na južno stran pobegnil severnokorejski vojak, na katerega so njegovi tovariši streljali in ga s štirimi naboji tudi zadeli, pa je sprememba vzdušja v Panmundžomu precej večja od simbolične obnovitve poslopja, v katerem bo potekalo vrhovno srečanje.
Če vemo, da so še do pred dvema mesecema resno proučevali scenarij, po katerem naj bi posebne enote južnokorejske in ameriške vojske izvedle atentat na Kim Džong Una, potem je vsekakor treba pomisliti tudi na to, da se je severnokorejski voditelj očitno odločil pokazati, da popolnoma zaupa predsedniku Mun Dže Inu in da ni nikakršnih razlogov, da bi se bal za lastno glavo.
Že s tem je mladi voditelj pokazal, da se razlikuje od svojega očeta Kim Džong Ila, ki se je bal vsega – od potovanj z letali do oboroženih dronov, tako da je večji del življenja preživel v podzemeljskih bunkerjih in blindiranih limuzinah.
Za pripravo vrhunskega srečanja je vodstvo v Seulu ustanovilo skupino 46 strokovnjakov za Severno Korejo in očitno je, da Mun Dže In ne želi ničesar prepustiti improvizaciji. A bolj ko se približuje srečanje na najvišji ravni, bolj previdno se omenja beseda »denuklearizacija«.
Vsekakor pa bo to svojevrstna dodatna tema pogovorov, končni cilj in tudi idealni izid medsebojnega približevanja med Seulom in Pjongjangom. Pa vendar te besede niso zapisali v skupno sporočilo, ki sta ga visoka funkcionarja objavila po četrtkovih pogovorih. Kot je bilo rečeno, se bosta Čo in Ri, če bo to potrebno, še enkrat sestala prihodnji teden.
Hišo miru, v kateri bo potekalo srečanje med Munom in Kimom, zdaj obnavljajo, da bi bila primerna za ta pomemben politični dogodek in da bi lahko zadovoljila potrebe velikega števila novinarjev, ki bodo poročali o srečanju. Čeprav je bila ob koncu osemdesetih let zgrajena prav zato, da bi v njej potekala srečanja med visokimi funkcionarji z obeh strani, do zdaj v njej ni bilo internetnih kablov, z obnovo pa bodo poskrbeli tudi večje udobje, glede na to, da se ne ve, koliko časa bodo trajali pogovori. Hkrati gradijo tudi stezo, po kateri se bo Kim Džong Un sprehodil od demarkacijske črte do vhoda v Hišo miru.
Datum srečanja med Munom in Kimom so določili dan po tem, ko se je severnokorejski voditelj vrnil v Pjongjang s svojega prvega obiska v Pekingu, med katerim se je s kitajskim partijskim in državnim voditeljem Xi Jinpingom pogovarjal o podrobnostih bližnjega dialoga z južnokorejskim in nato še z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.
Utrinek z včerajšnjega pripravljalnega sestanka. Foto: AFP
Čeprav je osrednja kitajska televizija vztrajno prikazovala posnetke srečanja med severnokorejskim voditeljem in kitajskim predsednikom, na katerih Kim ubogljivo zapisuje vse, kar mu govori 30 let starejši predsednik azijske sile, je še vedno vprašanje, v kolikšni meri lahko Kitajska vpliva na vse tisto, kar se bo dogajalo v Hiši miru. Peking bo imel veliko pomembnejšo vlogo na tistem drugem vrhunskem srečanju, ki bo potekalo med Kimom in Trumpom.
Konficijansko-komunistični protokol
Prihod severnokorejskega voditelja v Peking je bil del konfucijansko-komunističnega protokola, po katerem je moral 35-letni Kim najprej obiskati vodstvo države, vgrajene v temelje obstoja njegove Demokratične ljudske republike Koreje. Kot je tudi sam poudaril v Veliki palači narodov, je bila njegova »dolžnost priti in osebno čestitati« Xi Jinpingu na začetku drugega predsedniškega mandata. Čeprav gre za komunistični državi, so v obeh še vedno zelo prisotna konfucijanska načela v odnosih med starejšimi in mlajšimi, med očeti in sinovi, pa tudi v pojmovanju pomena velikih in majhnih narodov. Korejci redko pozabljajo na to, da je konfucijanstvo na njihov polotok prišlo iz Kitajske, kar je vsekakor pomemben razlog za veliko spoštovanje, ki ga gojijo do sosednje države.
Bivši južnokorejski zunanji minister Jun Bjung Se je prepričan, da je dodatni razlog, zaradi katerega se je hotel Kim Džong Un pred srečanjem z Munom in Trumpom, najprej sestati s Xijem, pomanjkanje diplomatskih izkušenj mladega voditelja. Ko pravi Jun, je bila to kratka šola državnosti, čeprav je v prihodnje pričakovati, da bo Kim svojo diplomatsko dejavnost razvil neodvisno od Kitajske. Eden od tujih državnikov, ki že stoji v vrsti za srečanje s Kimom, je japonski premier Šinzo Abe. Vlada v Tokiu je sredi marca objavila, da je Abe pripravljen na začetek dialoga s severnokorejskim vodstvom o normalizaciji odnosov. Za ta dialog so zainteresirani tudi v Pjongjangu, vendar pa v zameno za ta korak od Japonske pričakujejo finančno pomoč v znesku 20 milijard do 50 milijard dolarjev.
Nedaleč od Hiše miru stoji v Panmudžomu Most brez vrnitve. Prek njega so leta 1953 prehajali vojni ujetniki z obeh strani, ki jim je bilo dovoljeno izbrati, na katero stran želijo oditi – v Severno ali Južno Korejo. Je pa res, da se potem niso mogli nikoli vrniti. Zdaj vsi upajo, da bo steza, po kateri bo Kim Džong Un prišel do mesta srečanja z Mun Dže Inom prav tako brez vrnitve. Da bo vodila naprej k tistemu končnemu cilju, ki se ga izgovarja potihoma, najbrž zato, da se ne bi prestrašil in zbežal kot ptice v tej idilični vasi, kjer se pravkar piše nova stran korejske zgodovine.
