Tiskane izdaje
Če bi se novi ameriški predsednik Donald Trump, ki je med predvolilno kampanjo obljubljal, da bo kot uspešen poslovnež sklenil tudi »velik posel« z Rusijo, srečal s svojim ruskim kolegom Vladimirjem Putin še pred tem, ko so se ZDA zaradi domnevnega napada s kemičnim orožjem maščevale »režimu« sirskega predsednika Bašarja al Asada, bi bile vsaj teoretične možnosti, da bi voditelja razbila dosedanji »vzorec« medsebojnih odnosov in »odprla novo okno«, pravi predsednik sveta za zunanjo in obrambno politiko Fjodor Lukjanov. Po njegovem mnenju bi bil izid takšnega pogovora sicer povsem nepredvidljiv, a bi se z njim ponudila vsaj možnost, da bi voditelja »izkoristila zanimanje drug za drugega«.
To se ni zgodilo, namesto izboljšanja pa se ni le ohranila dosedanja »institucionalna inercija«, ampak se je Rusija celo sprevrgla v instrument ostrega notranjepolitičnega boja v ZDA, zato so »roke administracije zvezane, čeprav bi si ta celo želela sprememb v odnosih z Moskvo«. Po mnenju znanega ruskega mednarodnega analitika je pravo čudo, kako je »predvolilni trik« demokratske poraženke na ameriških predsedniških volitvah Hillary Clinton o domnevno »proruskem« republikanskem tekmecu Trumpu, ki med kampanjo ni uspel, po njej ne le zaživel svoje življenje, ampak postal politični dejavnik tako v ZDA kot celo v Rusiji.
»Moskvi bo še žal za Barackom Obamo,« je takoj po ameriškem napadu na sirsko letališko oporišče zapisal komentator ruskega dnevnika Kommersant Maksim Jusin. Po njegovih besedah bo moral biti svet pri Trumpu kar najbolj oprezen, saj je sposoben pod vplivom čustev čez noč za 180 stopinj obrniti ameriško zunanjo politiko. Jusin pravi, da se je tveganje za izbruh jedrske vojne s prihodom Trumpa na oblast neprimerljivo povečalo v primerjavi z njegovim v Moskvi tako nepriljubljenim predhodnikom. »Celo Hillary Clinton, katere porazu so poslanci v državni dumi nazdravljali s šampanjcem, bi le težko dala ukaz o raketnem napadu tako odločno, ne da bi počakala na preiskavo, ne da bi se pred tem pogovorila z Vladimirjem Putinom.«
Skrivne poti komunikacije
Danes je Jusin objavil nov komentar, v katerem ugotavlja, da Trump z napadom na Sirijo ni prestopil ruske »rdeče črte«, saj so Američani Ruse pred napadom dovolj zgodaj obvestili, da so ti z letališča lahko umaknili svoje vojake in oborožitev, hkrati pa o ameriških namerah obvestili tudi svoje sirske zaveznike. Po komentatorjevem mnenju v Kremlju zato tudi niso odpovedali včerajšnjega obiska ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona, čeprav se je po napadu zdelo, da je povsem nesmiseln, saj je Trump Putina izzval z eno potezo tako, kakor Obami ni uspelo v vseh osmih letih svojega predsedovanja. »Zdi se, da mimo javnega informacijskega prostranstva Moskva in Washington kljub vsemu komunicirata na neki drugi ravni … celo v trenutkih, ko se uradni predstavniki obeh držav pred televizijskimi kamerami obkladajo z obtožbami v tradiciji najhujše hladne vojne,« ugotavlja Jusin.
Po prepričanju Lukjanova so bila ne glede na sirski zaplet pričakovanja, da se bodo odnosi med jedrskima velesilama po Trumpovi izvolitvi izboljšali, le pobožne želje. Navede tri »objektivne razloge« za to, ki da niso odvisni od priimkov voditeljev. Prvi je po njegovem mnenju ta, da v 21. stoletju tudi največje države nimajo več dovolj moči, da bi v tem »nadvse diverzificiranem« svetu lahko sklepale pomembne sporazume, kakor je bil tisti na Jalti, ko v času velike vojne ni bilo nobenega dvoma o globalni porazdelitvi sil. Drugi problem je po Lukjanovih besedah ta, da ZDA z nobeno državo niso pripravljene skleniti nikakršnega »velikega dogovora« na enakopravni ravni, ampak vedno s »pozicije sile«. A četudi bi do pogovorov o takšnem Trumpovem »velikem poslu« z Rusijo vseeno prišlo, je tretji »objektivni razlog« v tem, ker bi ga lahko sklenili le na račun interesov partnerjev ene ali druge strani. »Ali je smiselno, da Rusija omejuje svoje povezave s Kitajsko, Iranom in drugimi državami, odnosi s katerimi so dolgoročno strateško pomembni, zato da bi sklenili sporazume z ZDA?« se sprašuje Lukjanov.
Po njegovem mnenju je to, kar se zdaj dogaja v Siriji, nekako celo koristno, saj so se zdaj spet vsi zavedeli, da nič še ni gotovo in da se igra spet začenja z novo silo. Ta se lahko zelo različno razplete. Najslabši scenarij je po Lukjanovih besedah popolna zaostritev med Moskvo in Washingtonom, ki lahko privede celo do možnosti vojaškega spopada v Siriji. A nedavni raketni napad je Trumpu omogočil, da ponudi resnejši dogovor o sodelovanju z Rusijo, saj so bile pred tem ZDA v Siriji dojete kot »slabotne« in »brez iniciative«, zdaj pa spet lahko nastopijo kot vodilna igralka, »kar je Trump nujno potreboval – kot voditelj in kot človek«. Moskvi ne preostane drugega, kakor da počaka, da bi razumela realne namere Washingtona. »Če so te seveda sploh sformulirane,« dodaja Lukjanov.
