Tiskane izdaje
Ameriška povojna »bejbibum« generacija je nekoč idealistično rajala v Woodstocku, a se postarala v konservativno zavoro z velikim političnim vplivom. Njihovi pogledi naj države ne delajo spet velike, pač pa si žagajo lastno vejo.
Demograf Dowell Myers je že pred dobrim desetletjem v knjigi Immigrants and Boomers (Priseljenci in bumarji) opozarjal, da se v ZDA kuha zgodovinski generacijski spor. Starejši,slabše izobraženi beli volivci s svojimi rasnimi, etičnimi in nacionalističnimi prepričanji ne sprejemajo vse bolj pisane mlade Amerike, prepričani so, da se je ameriška kultura spridila. Hkrati so zavzeti volivci, kar so predlani novembra pokazali s presenetljivo zmago Donalda Trumpa. Nostalgični in razkačeni bejbibumarji so bili njegov glavni motor.
Razvpiti zid na južni meji je postal simbol zapiranja vrat, toda izganjanje priseljencev ter zaviranje njihovega vključevanja v družbo, je še ena od političnih napak generacije, ki že četrt stoletja ne ravno najbolj modro vodi državo. Avtor Bruce Gibney jo je lani celo označil za »generacijo sociopatov«, saj naj bi zakrivila enega največjih generacijskih plenjen. Z nenehnim zniževanjem davkov so državo pognali proti bankrotu, pod njihovim vodstvom je propadlo proizvodno jedro gospodarstva, sprožili so dve vojni in jih plačevali z zadolževanjem, prezrli podnebne spremembe ter bodočim generacijam prepustili čiščenje zmešnjave, ki jo puščajo za sabo.
Kolektivna kratkovidnost
»Ironija je, da bejbibumerji napadajo milenijce kot občutljivčke, toda sami so razvajena generacija in prva, ki jo bolj motivirajo čustva kot prepričajo dejstva,« trdi Gibney. Podobno razmišlja profesor politične ekonomije Mark Blyth, po njegovih besedah so sami izrabili številne javne dobrine, kot je bilo denimo šolstvo, nato pa jih privatizirali, tako da se sedaj milenijci na primer utapljajo v študentskih dolgovih (skupen dolg Američanov za študij znaša že slabih 1.500 milijard dolarjev). Ni šlo za veliko zaroto bejbibumarjev, ki so v skritih prostorih kakšnega prestižnega letovišča med dimom cigar skovali veliki načrt za zrušenje finančnega sistema in plenjenje dobičkov, kot si teoretiki zarot radi poenostavljajo svet.
„Posamezne racionalne odločitve so se sčasoma pomešale v kolektivno kratkovidno in kolektivno pogubno ravnanje,“ ugotavlja Blyth. Pri čemer je zadnji val protiimigrantskega razpoloženja usmerjen proti njim samim. Najštevilčnejša generacija v zgodovini ZDA vse bolj potrebuje ljudi, ki jim pomagajo v jeseni življenj. Vsak dan okoli 10.000 bejbibumarjev doseže starost 65 let, vse več Američanov živi vse dlje. To pomeni, da vse več ljudi potrebuje dolgotrajno oskrbo. Po ocenah ameriškega ministrstva za zdravje bo 52 odstotkov vseh Američanov, ki sedaj dosegajo starost 65 let, nezmožno samih skrbeti zase in bodo potrebovali pomoč.
Plačno dno
Ameriški statistični urad napoveduje, da bo povpraševanje po domačih pomočnikih preraslo povpraševanje po vseh drugih službah, samo do 2024 naj bi se povečalo za 38 odstotkov. Vse večji del pada na ramena priseljencev, pri pomoči na domu jih je na ravni ZDA že 24 odstotkov (tako tistih z urejeno dokumentacijo kot tistih brez nje), ugotavljajo v nevladni organizaciji Migration Policy Institute. Razlog je preprost, gre za slabo plačano delo, ki ne zahteva izobrazbe, včasih ni potrebna niti srednja šola, prav tako niso potrebne predhodne izkušnje. Poleg tega delo ni lahko, oskrbovanec je potrebno hraniti in umivati, včasih pomagati pri odhodih na stranišče. čistiti njihove domove, jih voziti k zdravnikom. Po besedah Patricie Cortés z univerze Bostona gre za tiste službe, ki jih priseljenci dobijo, ker jih Američani nočejo.
Povprečna letna plača za zdravstvenega pomočnika je bila po podatkih iz 2015 okoli 23.300 dolarjev (okoli 19.500 evrov oziroma 1.600 evrov mesečno), za oskrbnika na domu še manj, le 15.800 dolarjev letno (okoli 13.150 evrov oziroma 1.100 evrov mesečno). Meja revščine v ZDA je bila v 2015 pri dohodku 12.082 dolarjev letno, lani že pri dohodku 15.060 dolarjev letno, pri čemer plače skoraj niso naraščale. Joanne Spetz, ki na univerzi Kalifornije preučuje dolgotrajno oskrbo, pravi, da je razlog za tako slabo plačilo finančna (ne)zmožnost družin, ki plačujejo oskrbnike. „Veliko družin si ne more privoščiti kaj dosti več kot plačilo blizu minimalne plače,“ državna pomoč pa je omejena.
Pripravljenost za delo
Američane od tovrstnega dela odvračajo tudi slabe ugodnosti, precej oskrbnikov namreč nima plačanega zdravstvenega zavarovanja, ki pod Trumpom spet ne bo več obvezno. Celo delovna mesta v industriji hitre prehrane, ki veljajo za dno zaposlitvene lestve, nudijo boljše pogoje in možnost napredovanja. Te pri oskrbi starejših skoraj ni. Zato se vse bolj naslanjajo na priseljence in njihovo pripravljenost, da poprimejo za vsakršno delo. V nekaterih največjih zveznih državah – New Yorku, Kaliforniji, New Jerseyu in Floridi – delo skrbnikov opravlja že 40 ali več odstotkov priseljencev.
Zato je toliko bolj nenavadno navdušenje Trumpovih ostarelih volivcev do zapiranja meja. Po načrtih predsednika in nekaterih republikancev naj bi v prihodnjem desetletju za polovico zmanjšali tudi legalno priseljevanje v ZDA. Na merku nasprotnikov priseljevanja so Mehika, Filipini, Jamajka, Haitij in Dominikanska republika, države, iz katerih prihaja veliko delavcev v oskrbi na domu. Nekateri trdijo, da bi njihovo pomanjkanje dvignilo plače in prepričalo Američane, naj se lotijo težkega dela. Toda to bi hkrati pomenilo dvig stroškov za družine oskrbovanih, zdravstvene zavarovalnice pa že sedaj zavračajo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, saj stroški presegajo predvidena vplačila.
Priseljenci so nujno potreben del deloven sile v zdravstvu, zapolnjujejo najtežja delovna mesta," je opozoril Clifton J. Porter iz Ameriške zveze za zdravstveno oskrbo. „Če bomo predane, usposobljene ljudi iz drugih držav prisili, da odidejo, bo to hud udarec za mnoge," je poudaril. Vprašanje je, ali bodo bejbibumarje spet bolj motivirala (negativna) čustva ali pa prepričala dejstva.
