Zahod je kriv za vse, trdi kitajski partijski časopis, Liu je bil žrtev zahodnih sil. »Izjemno nas žalosti, da je umrl Liu Xiaobo, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2010 in eden najuglednejših branilcev človekovih pravic na Kitajskem,« sta zapisala v skupni izjavi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in predsednik evropskega sveta Donald Tusk. »Liu Xiaobo je bil eden od avtorjev manifesta Charter 08, ki je pozival k miroljubnim demokratičnim reformam in vladavini prava na Kitajskem,« sta zapisala v izjavi. »S svojo osebno udeležbo med protesti na Trgu nebeškega miru leta 1989 je rešil na stotine, če ne celo na tisoče življenj.«
Juncker in Tusk zdaj usmerjata pozornost na Liu Xiaobojevo vdovo Liu Xia, ki je v hišnem priporu, odkar je njen mož prejel Nobelovo nagrado. »Pozivamo kitajsko oblast, naj dovoli njegovi ženi Liu Xii in njegovi družini, da pokopljejo Liu Xiaoboja na kraju po njihovem izboru in tako, kakor bi sami hoteli, ter naj jim dopusti, da v miru žalujejo za njim. Pozivamo oblast, naj odpravi vse omejitve gibanja in sporazumevanja članov njegove družine ter dovoli Liu Xii in njenemu bratu Liu Huiju, da zapustita Kitajsko, če bi to rada storila. Ponavljamo poziv Evropske unije, naj vse zapornike vesti na Kitajskem spustijo na prostost.« Takšen odziv Bruslja na smrt kitajskega disidenta in nobelovca bo gotovo ohladil odnose med Kitajsko in EU, toda za kitajsko politično vodstvo je najpomembneje, ali bodo vsebino te izjave ponavljali tudi med dvostranskimi srečanji z voditelji posameznih evropskih držav. Če se bo vse končalo z Junckerjevim in Tuskovim sporočilom, bo uradni Peking hitro pripravljen pozabiti in čakati na prvo priložnost, da preusmeri pogovor h gospodarskim vprašanjem. Dan po tem, ko je Liu Xiaobo umrl v univerzitetni kliniki v Šenjangu zaradi raka na jetrih, o katerem kitajski zdravniki trdijo, da je bil poseben in je napredoval izjemno hitro, je partijski časopis Global Times v svoji izdaji v angleščini ugotovil, da je Zahod politiziral Liujeve zadnje dni življenja in izkoristil njegovo bolezen kot sredstvo za demonizacijo Kitajske.
Koraki proti toku
»Zahod je na Liuja posvetil z lučjo, ki ne bo dolgo trajala,« pravijo v uvodniku, ki ga niso objavili v kitajščini. »S podelitvijo Nobelove nagrade je Zahod 'ugrabil' Liuja. Toda Zahod sveti s takšno lučjo samo na tiste, ki mu koristijo ... V kitajski zgodovini nobenega kitajskega junaka niso sprejeli na Zahodu. Prostor in pomen nekega človeka v zgodovini sta odvisna od tega, kako zelo so njegova dejanja in vztrajnost pomembni za razvoj in zgodovinsko usmeritev države. Posameznik lahko povzroči nekaj valov protitoka, vendar bo zgodovina nekoč zabrisala vse sledove.« Global Times nazadnje ugotavlja, da je Liu Xiaobo živel v času, ko je Kitajska doživela najhitrejšo rast v novejši zgodovini, vendar je »poskušal z zahodno podporo korakati proti glavnemu toku družbe«.
»To je odločilno zaznamovalo njegovo tragično življenje,« pravijo v uvodniku. »Tudi če bi živel dlje, ne bi nikoli uresničil svojih političnih ciljev, ki nasprotujejo poti zgodovine.« Prijatelji Liu Xiaoboja so se zdaj popolnoma posvetili usodi njegove žene Liu Xie, s katero se nihče ni mogel pogovarjati niti po Liujevi smrti. Njenega mlajšega brata Liu Huija so leta 2013 obsodili na 11 let zapora, potem ko so ga obtožili, da je v nepremičninskem podjetju v Shenzhenu s sodelavcem poneveril tri milijone juanov (približno 400.000 dolarjev). Toda kitajski sistem deluje tako, da lahko sodišče večino državljanov obsodi zaradi ene od oblik finančnega kriminala. To se nekaterim tudi zgodi, kadar bi jih država rada utišala. Zadnji teden Liu Xiaobojevega življenja sta ga v bolnišnici lahko obiskala njegova brata, vendar so njihovo srečanje pazljivo nadzirali varnostni organi. Liujevima bratoma so nato prepovedali pogovarjati se z novinarji.
Na Liu Xiaobojevo smrt so se odzvali politični aktivisti, umetniki in državniki z vsega sveta, vendar je bilo za kitajsko oblast najpomembneje, da je preprečila kakršno koli zbiranje ali organiziranje njegovih somišljenikov na Kitajskem. Zato so se skrbno odločili, kdaj in kako bodo objavili novico o njegovi smrti. Tiskovna agencija Xinhua je včeraj novico objavila šele okoli pol enajstih zvečer po kitajskem času, čeprav je Liu umrl ob 17. uri in 35 minut.
Liu Xiaobo je drugi dobitnik Nobelove nagrade, ki je umrl v zaporu. Prvi je bil nemški mirovnik Carl von Ossietzky, ki je umrl v zaporniški bolnišnici v času nacističnega režima leta 1938. Ta primerjava še prav posebej žali politično vodstvo v Pekingu, ki se bo čim bolj trudilo, da bi vsi čim prej pozabili na Liu Xiaoboja. Kitajski voditelji so še zlasti občutljivi za obtožbe, da je država odgovorna za Liujevo smrt. »Globoko vznemirjeni smo, ker Liu Xiaoboja niso premestili v bolnišnico, kjer bi mu nudili ustrezno medicinsko pomoč, še preden je njegova bolezen tako napredovala, da je ni bilo več mogoče pozdraviti,« je sporočil vodja norveškega Nobelovega odbora Berit Reiss-Andersen. Na odgovornost Pekinga je opozoril tudi nemški zunanji minister Sigmar Gabriel, ki je zahteval, naj »Kitajska hitro in odkrito odgovori na vprašanje, ali bi lahko (Liu Xiaobojevega) raka odkrili precej prej«. Poleg tega je Gabriel zahteval, naj Kitajska dovoli Liu Xii in njenemu bratu, da odideta v Nemčijo ali katero koli drugo državo, v katero bi hotela oditi. Tako bi se izpolnila Liu Xiaobojeva zadnja želja. Tisti, ki so bili ob njem v njegovih zadnjih trenutkih, pravijo, da so se njegove zadnje besede, namenjene ženi, glasile: »Živi dobro!«
Tiskane izdaje
