Tiskane izdaje
Je mogoče odvzeti Nobelovo nagrado za mir dobitniku oziroma dobitnici, o kateri se pokaže, da ni vredna tega priznanja? Vprašanje je čedalje pogosteje slišati, medtem ko iz Burme prihajajo novice o tragični usodi ljudstva Rohingja.
Več sto pripadnikov tega ljudstva umira na domačem pragu, več sto tisoč jih beži iz požganih vasi, hodi čez minska polja, in če imajo srečo, verjetno za vedno odidejo čez mejo v sosednje države. Dogaja se genocid, in to v državi, ki jo dejansko vodi Aung San Su Či, ki so ji mnogi še do pred kratkim pravili burmanski Mandela. Tako pogumno je namreč nasprotovala vojaški hunti, medtem ko je bila v zaporu ali hišnem priporu, tako dosledno je govorila o demokraciji kot edinem izhodu iz politične in gospodarske stagnacije njene države, tako prepričano se je borila za človekove pravice.
Toda čigave?
Približno 146.000 beguncev iz burmanske države Rakhajn, v kateri živi muslimansko ljudstvo Rohingja, je v zadnjih tednih prispelo v Bangladeš, in ker se nasilje nadaljuje, predstavniki OZN opozarjajo, da bi jih lahko še enkrat toliko pobegnilo čez burmansko mejo in poiskalo zatočišče na območju Coxov bazar.
»Prihajajo podhranjeni, očitno niso normalno jedli več kakor mesec dni, lačni so in travmatizirani,« je povedal Dipajan Bhatačarja, tiskovni predstavnik Svetovnega programa za hrano za Bangladeš. Nekateri od njih so prinesli s sabo tudi trupla petih mrtvih rojakov, o katerih trdijo, da jih je v sredo ustrelila burmanska vojska. V četrtek so jih pokopali v skupinski grobnici s šestimi moškimi, ki so umrli iz neznanih razlogov. Več kakor 400 ljudi je bilo ubitih v zadnjih tednih, vendar je burmanska vojska zatrdila, da so to bili vojaški uporniki, in zavrnila trditve organizacij za človekove pravice, da so to bili večinoma civilisti.
Begunci, pripadniki ljudstva Rohingja. Foto: Mohammad Ponir Hossain/Reuters
V državi Rakhajn je živelo manj kakor milijon Rohingij, zato se postavlja vprašanje, koliko jih bo tam sploh ostalo. V vaseh, v katerih se je začela reka beguncev, gorijo hiše, po deželi se valjajo raztrgani šolski učbeniki s citati iz Korana, zato je glede na vse to težko verjeti trditvam burmanske vlade, da radikalizirani pripadniki ljudstva Rohingja sami uničujejo domove, da bi se spor zaostril do skrajnosti.
Dvainsedemdesetletna Aung San Su Či je bila najprej nedopustno tiho in sploh ni komentirala tragičnih dogodkov v državi. Nato se je v sredo med telefonskim pogovorom s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom pritoževala zaradi »velikanske ledene gore dezinformacij«, s katerimi ustvarjajo razdor v njeni družbi in spodbujajo interese teroristov.
»Dobro vemo, bolje od vseh drugih, kaj pomeni, če ti odvzamejo človekove pravice in demokratično zaščito,« je povedala in prepričevala sogovornika, da si Burma prizadeva predvsem za to, da se terorizem ne bi razširil na vso državo Rakhajn.
Poleg tega je tiskovni predstavnik osrednje burmanske vlade Zav Htaj obtožil tuje medije, da širijo »lažne novice«, na podlagi katerih ni mogoče vedeti, da je približno 100 pripadnikov ljudstva Rohingja avgusta napadlo 25 krajev in ubilo več kakor 10 pripadnikov varnostnih organov. »[Mediji] se ne zmenijo za to ubijanje, ampak jih zanima samo operacija čiščenja, ki jo izvajajo varnostni organi,« je povedal.
Kriva naj bi bila zgodovina
Vojaško vodstvo za trenutne razmere krivi zgodovino in nedokončano delo iz druge svetovne vojne. Med bojem proti japonski zasedbi je britanska kolonialna oblast Rohingjem obljubila neodvisnost, vendar je bila ta obljuba prelomljena, potem ko se je leta 1948 končala britanska vladavina v Burmi. Meja med sedanjim Bangladešem in Burmo je zapuščina britanskih kolonizatorjev, večinsko budistični Burmanci pa jim zamerijo, da niso upoštevali, da se Rohingje razlikujejo od njih po veri in zunanjem videzu.
Med postkolonialnim ustvarjanjem nacionalne zavesti je bila vera pomembno merilo identitete, in ko je budizem postal drugo ime za nacionalizem, so muslimani hitro postali zgodovinski sovražnik. Rohingje so ostali brez lastne države in zaščite ter vnaprej slutili, da bodo postali žrtveno jagnje v kakršnikoli burji na burmanskem ozemlju, zato so že leta 1947 zahtevali, naj jih vključijo v Vzhodni Pakistan, ki je nato postal Bangladeš. Toda ni šlo samo za ljudstvo, ampak tudi za ozemlje, zato je meja ostala tam, kjer so jo narisali Britanci, težave pa so se začele kopičiti, kjer je bil stik med budisti in muslimani.
Ko so leta 1982 sprejeli zakon o državljanstvu, Rohingij niso samo razglasili za tujce, ampak so jim odvzeli tudi pravico do bivanja v Burmi, če niso mogli dokazati, da je eden od njihovih prednikov tu živel pred osamosvojitvijo. Takšnih dokazov velika večina ni mogla zbrati, zato so jih praviloma uvrstili v kategorijo »nezakonitih priseljencev iz Bangladeša«. Vojska je zato pogosto zavrnila očitke, da v državi Rakhajn izvaja etnično čiščenje, in zatrdila, da Rohingje sploh niso etnična skupina.
Vse več pripadnikov preganjanega ljudstva iz Burme v Bangladeš pribeži po morskih poteh. Foto: Danish Siddiqui/Reuters
Ogorčenje
Nihče ne more vedeti, kaj si Aung San Su Či dejansko misli o tragediji nekega ljudstva na ozemlju njene države. Toda to, kar počne, da bi jo ustavila, vzbuja ogorčenje med tistimi, ki se jim je zdela poosebljenje burmanske preobrazbe. V četrtek se je poskusila opravičiti tako, da je opozorila, da je njena vlada na oblasti šele 18 mesecev in zato ni realno pričakovati, da bi tako zapleteno težavo tako hitro rešila.
Toda ni videti, da bodo sploh kdaj rešili težavo. O pozivih k odvzemu Nobelove nagrade za mir, ki so jo Aung San Su Či podelili leta 1991, je treba povedati, da nagrade še niso odvzeli nobenemu dosedanjemu dobitniku in tega tudi zdaj ne bodo storili. Nobelov odbor je pojasnil, da ni odgovoren za vedenje dobitnikov po vročitvi nagrade, zato se zdi, da se bo Aung San Su Či samo pridružila drugim spornim nobelovcem, med katerimi so tudi Henry Kissinger, Barack Obama in Evropska unija.
Na Aung San Su Či pritiskajo radikalizirana budistična duhovščina in konservativne politične (bolje rečeno: vojaške) sile, zato skorajda ne more pokazati sočutja do Rohingij. Zanaša se lahko samo na azijske sile, ki so v zgodovini vedno tekmovale med seboj za prevlado nad Burmo. Indijski premier Narendra Modi, ki je ta teden obiskal Najpjidav (upravno središče Burme), je za nasilje takoj obtožil skrajneže. Medtem se Burma pogaja s Kitajsko in Rusijo o blokadi kakršnekoli resolucije, ki bi jo varnostni svet OZN lahko uvrstil na dnevni red zaradi očitne humanitarne katastrofe.
Tako tudi v Burmi politika premaguje humanost. Aung San Su Či ne bi bilo smiselno odvzeti nagrade. Zdaj tako ali tako ni več tista »dav« (kakor ji pravijo Burmanci, kadar uporabijo častni naziv, ki pomeni »teta«), ki si je zaslužila nagrado pred 26 leti. Pred nami je zdaj samo političarka.
