Najvišjih partijskih voditeljev ne obsojajo na smrt

Predsednik Xi Jinping je ­dokazal, da je lovec na tigre.­ V ponedeljek je iz džungle ­kitajskih interesov potegnil še enega in ga spravil za rešetke. To je bil Ling Jihua, najtesnejši­ sodelavec nekdanjega partijskega in državnega voditelja Hu Jintaa.

Čeprav mu je izreklo razsodbo o dosmrtni ječi prvo okrožno sodišče mesta Tianjin, mora sodni proces proti tako visokim funkcionarjem praviloma osebno odobriti predsednik Xi. Ling Jihua je bil med Hujevim mandatom vodja centralnega urada Komunistične partije, kar pomeni, da je vodil vse administrativne posle predsednika partije in drugih visokih funkcionarjev ter užival zaupanje najvišjega kitajskega ­voditelja.

Hkrati je to pomenilo, da je imel v tej funkciji vpogled v vse interne listine in partijske okrožnice, kar mu je v partijskem življenju dajalo veliko večjo moč, kot mu jo je sicer omogočala njegova funkcija, on pa jo je znal zelo dobro unovčiti. Z ženo in pokojnim sinom je spravil v žep 77 milijonov juanov (11,6 milijona dolarjev) podkupnin, s tem, ko je manipuliral z »najpomembnejšimi skrivnostmi«, do katerih je imel dostop.

Črni val samomorov

Lingovo hitro vzpenjanje po partijski lestvici se je ustavilo, ko je ferrari njegovega takrat 23-letnega sina leta 2012 trčil ob zid. Fant je bil takoj mrtev, ena od dveh deklet, ki sta bili z njim v vozilu, pa je zaradi poškodb umrla pozneje. Začela se je preiskava, in to ne le o okoliščinah nesreče, ampak tudi o izvoru denarja, s katerim si je mladi­ Ling kupil pregrešno drago vozilo. V Xijevo mrežo se je kmalu ujel še en tiger.

Čeprav očitno velja tihi dogovor, da se najvišjih partijskih voditeljev ne obsodi na smrt, da ne bi bil boj proti korupciji videti kot krvavo politično obračunavanje, se osumljeni sami ubijajo.

Odkar je Xi Jinping leta 2013 uradno sprožil boj proti korupciji, je naredilo samomor več kot 150 funkcionarjev, katerih dosjeje zdaj pregleduje centralna disciplinska komisija. Iz števila samomorov v elitnih krogih partijskih funkcionarjev je mogoče razbrati intenzivnost Xijeve kampanje.

Medtem ko je med celotnim desetletnim mandatom njegovega predhodnika Hu Jintaa naredilo samomor 68 funkcionarjev, si jih je samo v prvih dveh letih Xijeve oblasti vzelo življenje več kot 100. Leta 2015 je ta črni val malce popustil (skupno je bilo med pripadniki partijske elite 30 samomorov), po prvi polovici letošnjega leta pa bi lahko sklepali, da bo to do zdaj najhujše leto, saj je do konca junija naredilo samomor kar 28 partijskih funkcionarjev.

V Pekingu govorijo o tem kot o »epidemiji«. Osumljeni korupcije se najpogosteje ubijejo tako, da se obesijo oziroma skočijo skozi okno stanovanja ali urada. Liu Xiaohuaja, namestnika partijskega sekretarja južne pokrajine Guangdong, so našli obešenega v njegovem domu v Kantonu. Partijska disciplinska komisija, vzporedno telo z državnim tožilstvom, ki vodi preiskave visokih partijskih funkcionarjev, ni hotela komentirati Liujevega primera. Državni mediji so zgolj opomnili, da je bil rojen v mestu Xingning, iz katerega sicer izvirajo številni pokrajinski funkcionarji. Najmanj trije so bili zaradi korupcije odstavljeni s položaja, so opozorili v China Dailyju.

Zaščita pred sramoto

Samomor je za tiste, ki imajo veliko masla na glavi, način, kako zaščitijo svojo družino pred sramoto. Ta velja v kitajski družbi za veliko hujšo kazen od tiste, ki jim jo izreče sodišče. Po kitajskem kazenskem zakoniku mrtev človek ne more biti predmet preiskave, če umre, ko se je proces že začel, pa je primer umaknjen in lovke preiskovalcev ne morejo seči pod družinske ­žimnice.

Po večkratnem padcu borznih vrednosti, kar se je zgodilo lani poleti, je partijsko vodstvo ukazalo preiskavo in zahtevalo, naj poiščejo dejanskega krivca za zlom finančnega trga. Chen Hongqiao, 49-letni predsednik državne borzne družbe Guosen Securities, se je obesil v svojem domu v Shenzhenu. Za seboj je pustil poslovilno pismo z enim samim stavkom: »Pustite pri miru mojo ženo in otroke.«

Vse več kitajskih odvetnikov za človekove pravice dvomi o »epidemiji« samomorov. V ozadju številnih tovrstnih primerov se namreč ne skriva zgolj korupcija, temveč tudi ideološki razkol med posameznimi frakcijami znotraj Komunistične partije. Ko so konec junija na parkirišču našli obešenega 56-letnega Zhu Tiezhija, namestnika odgovornega urednika najelitnejšega partijskega glasila Iskanje resnice, so njegovi kolegi ugotovili, da je dejansko zapadel v depresijo zaradi pritiskov skrajnih levičarjev, ki poskušajo obuditi Mao Zedongove čase. Zhu je poskušal pisati o tem, da protikorupcijski boj ne sme biti druga oblika ideoloških obračunov. Partijski cenzorji nad to temo niso bili navdušeni. Urednik najbolj levega glasila je nato za vedno umolknil.