Tiskane izdaje
Vsako leto, ko se Guam pripravlja na proslavo dneva osvoboditve, se na tem otoku sprašujejo, kdaj bo svoboda zares prišla. Danes bodo v glavnem mestu Hagatna priredili največjo vojaško parado v zadnjih 73 letih, ko so praznovali ta dan, in tokrat bodo še posebej poudarili »enotnost«.
Kljub temu bodo bolj kakor kdaj prej razpravljali, kakšno bi bilo življenje, če bi bil Guam neodvisna država in če bi namesto ameriških vojaških oporišč na njem uredili turistična letovišča. O tem govorijo že več desetletij, a so se vsi poskusi razpisa referenduma o samoopredelitvi do zdaj znašli v pravni zanki. Guam je namreč »nevključeno ozemlje« ZDA vse od leta 1898, kar pomeni, da je njegovih 160.000 prebivalcev ameriških državljanov, vendar imajo omejene pravice. Ne morejo glasovati na predsedniških volitvah, in čeprav imajo v ameriškem kongresu svojega predstavnika, ta nima pravice glasovati o zakonodajnih vprašanjih. Guam je, z drugimi besedami, ameriška kolonija.
Toda za otok s površino 540 kvadratnih kilometrov pogosteje uporabljajo drug vzdevek: nepotopljiva letalonosilka. Svetovna javnost se je resda bolj posvečala ameriški vojaški navzočnosti na Bližnjem vzhodu, vendar je bil pravzaprav Guam zadnjih deset let največji projekt, ki ga je izvedel Pentagon. V tem obdobju so za posodobitev obstoječih vojaških oporišč in gradnjo novega oporišča na tem otoku namenili približno 20 milijard dolarjev.
Vrh tihomorskega kopja
Ko je leta 2012 tedanja zunanja ministrica Hillary Clinton pripravila strategijo »ameriške usmeritve k azijskemu Tihemu oceanu«, je strategijo malokdo tako jasno občutil kakor prav Guam. Leži namreč sredi zahodnega Tihega oceana kot največji otok Mikronezije in je točka, v kateri se združujejo črte, ki vodijo proti Južnokitajskemu morju, kitajskemu kopnu, japonskim otokom in Korejskemu polotoku. Zato je otok naravna ključavnica na vratih, ki se odpirajo proti najnevarnejšemu delu današnjega sveta.
Nekateri mu pravijo »vrh tihooceanskega kopja«, usmerjenega hkrati proti Kitajski, Rusiji in Severni Koreji, saj 29 odstotkov njegovega ozemlja zasedajo ameriška vojaška oporišča, v katerih je vse več bombnikov B52 in drugih vojaških letal, poleg tega tu nenehno krepijo zmogljivosti, da bi sprejeli čim več podmornic in rušilcev. Zdi se, kakor da za Guam hkrati nastajajo nasprotujoči si načrti – vse je odvisno od tega, ali jih pripravlja Pentagon ali krajevna vlada. Medtem ko v središču ameriške vojske razmišljajo o selitvi precejšnjega števila marincev iz japonskih oporišč na ta otok, guamski guverner Eddie Baza Calvo vztrajno ponavlja, da je skrajni čas, da se preselimo v prihodnost.
OZN ima namreč seznam 17 preostalih kolonij na svetu in Guam je ena od njih. Mar ni že čas, da končno spremeni svoj status, se sprašuje Calvo in nadaljuje svojo donkihotovsko kampanjo za razpis referenduma s tremi možnostmi: otok bi pridobil popolno neodvisnost, Guam bi postal ena od držav ZDA ali pa bi ohranil »prostovoljno zvezo« z Washingtonom. »Katera koli od teh možnosti bi bila boljša od ohranjanja dosedanjega stanja,« je povedal Calvo pred kratkim v nekem intervjuju. »Osebno bi bil najsrečnejši, če bi postali ameriška država, toda tudi če bi volivci izbrali neodvisnost ali prostovoljno zvezo, bi bil srečnejši, kakor sem zdaj.«
Ni videti, da bo guverner kmalu postal srečnejši, saj v ozadju vprašanja o neodvisnosti leži zapletena zgodovina Guama, ki je postal kolonija Washingtona po špansko-ameriških vojnah in ohranil svoj status vse do decembra 1941, ko so ga zasedli Japonci. Dan osvoboditve se nanaša na začetek bitke za Guam 21. julija 1944, ko je ameriška vojska v treh tednih pobila več kakor 18.000 japonskih vojakov in otok vrnila pod oblast ZDA.
Struktura prihodkov
Zapletena je tudi struktura prihodkov sedanjega Guama, ki je močno odvisen prav od navzočnosti ameriške vojske, zvezna vlada pa zagotavlja velik delež proračuna na otoku. Mnogi zagovorniki prostovoljne zveze z Washingtonom pravzaprav niso zadovoljni z dosedanjim stanjem, vendar priznavajo, da je otok ujet v past, saj ni ne dovolj reven, da bi se uprl, ne dovolj bogat, da bi zmogel živeti brez Američanov.
Kaj bi bil Guam, če ne bi bil ameriška »stalna letalonosilka«, pravzaprav nihče ne ve. Zdaj je čedalje privlačnejši turistični cilj, saj ga je lani, denimo, obiskalo 1,5 milijona turistov, zaradi katerih so gostitelji zaslužili več kakor 1,2 milijarde dolarjev. Guam lahko s svojo bogato zgodovino, ki se je začela pred približno 4000 leti, ko so pripadniki ljudstva Čamoro naselili otok, in z etnično raznovrstnostjo, ki jo vzdržuje približno deset etničnih skupin, veliko ponudi obiskovalcem.
Toda ali je to dovolj za resnično svobodo? Tudi če bi se po naključju zgodilo, da bi Američani nazadnje odšli, pravijo krajevni podjetniki, ne bi minilo veliko časa, da bi jih nadomestili Kitajci. Morda ne s svojim vojaškim oporiščem, gotovo pa s svojim kapitalom, ki je že kupil precej nepremičnin na otoku in izkorišča to, da je 1,6 odstotka tamkajšnjega prebivalstva kitajskega rodu, zato hitro ustvarja razmere za čedalje očitnejši kitajski vpliv.
Prekletstvo položaja
Guam si morda res želi mirne neodvisnosti, utemeljene na turizmu, vendar ga zaznamuje prekletstvo strateškega položaja. Čeprav je trenutno na njem nastanjenih štirikrat manj ameriških vojakov kakor na japonski Okinavi (kjer je več kakor 25.000 marincev), je za Američane prav zaradi njihove nadoblasti otok pravzaprav pomembnejše tihooceansko oporišče od Okinave.
Kolikor bolj je korejska kriza oddaljena od rešitve, Južnokitajsko morje pa bliže točki vrenja, toliko pomembnejši postaja Guam za Washington. Prava svoboda je tako vse bolj oddaljena. Še en dan osvoboditve bodo praznovali z vojaško parado, navzočnostjo vojnih veteranov in s številnimi zgodbami o tem, kaj vse so Japonci porušili med triletno zasedbo. O prihodnosti bodo govorili manj kakor o preteklosti. Ker je bolj zapletena. In ker je še vedno v tuji lasti.
