Otoško polovično zavezništvo

Med Japonsko in Veliko Britanijo je od nekdaj obstajala­ posebna bližina. Otoški monarhiji,­ vsaka na robu svoje celine, nista nikdar popolnoma pripadali Aziji oziroma Evropi. Obe negujeta občutek superiornosti v odnosih z državami, ki so jima geografsko najbližje. Skozi zgodovino sta se dotikali z vzajemnim razumevanjem.

To se je dogajalo tudi ta teden, ko sta japonska ministra za zunanje zadeve in obrambo obiskala London. Z britanskima kolegoma sta sklenila sporazum o širjenju vojaškega sodelovanja. Tokio in London bosta razvila »polovično zavezništvo«, sta pojasnila zunanja ministra Taro Kono in Boris Johnson skupaj z obrambnima ministroma Itsunorijem Onodero in Gavinom Williamsonom. S tem bosta obe strani nadomestili praznino na področju varnosti, ki jo Japonska čuti zaradi odsotne azijske strategije ameriškega predsednika Donalda Trumpa, Velika Britanija pa jo pričakuje po izstopu iz Evropske unije.

Na skupni novinarski konferenci v Narodnem pomorskem muzeju v Londonu so povedali, da sta državi pripravljeni združiti tehnološko moč. Prihodnje leto bosta za bojna letala izdelali prototip rakete zrak-zrak. Ko se je leta 2014 začel razvoj tovrstne rakete, je Japonska prvič sodelovala pri izdelavi oborožitve s katero drugo državo, ne z ZDA. To je bil spoj najboljše radarske tehnologije japonskega Mitsubishija in rakete vrste meteor evropskega konzorcija MBDA. Raketa še posebej zanima japonsko vojsko, saj je majhna in jo lahko zato nosijo ­letala F-35.

Jasen britanski interes

Preizkus rakete načrtujejo za prihodnje leto. Državi sta začeli tudi pogajanja o možnem skupnem razvoju bojnega letala. Vendar je projekt za zdaj v fazi izmenjave informacij o napredni letalski tehnologiji, treba bo tudi izvesti študijo o tem, ali se projekt izplača. Prihodnje leto bodo tudi razširili obseg skupnih vojaških vaj, kar temelji na pričakovanjih Japonske, da bo Velika Britanija povečala prisotnost na indo-pacifiškem območju, s čimer bi zavarovala plovbo med Tihim in Indijskim oceanom.

Četverica ministrov poimensko ni omenila Kitajske, a je ta zelo prisotna v načrtih Londona, da bi poslal v Južnokitajsko morje svojo novo letalonosilko. Na britanski strani je interes za tesnejše partnerstvo z Japonsko dokaj jasen. Vrednost izvoza Velike Britanije na indo-pacifiško območje znaša približno 70 milijard dolarjev (lani je bil rahel padec glede na leto 2015, a pričakujejo dvig). Okoli 95 odstotkov njene trgovine poteka po morskih poteh. Zaščita svobodne plovbe je zato vitalnega pomena za britansko prihodnost, še posebej če se zavedamo negotovih dogovorov o brexitu.

Tudi Japonska se nič manj ne zanima za odprto Južnokitajsko morje. Vendar »polovično zavezništvo« z Veliko Britanijo na območju severovzhodne Azije še kako potrebuje, pa čeprav ta nima dovolj vojaških ladij, da bi lahko računala na njeno stalno prisotnost v azijsko-pacifiških vodah.

Srečanja japonskih in britanskih ministrov za zunanje zadeve in obrambo se imenujejo »dva plus dva« in med tokratnim so namenili posebno pozornost težavam na Korejskem polotoku. Čeprav je Johnson poudaril, da se je treba izogibati vojaški opciji, sta obe strani soglasno izjavili, da London in Tokio ne bosta »nikoli priznala jedrsko oborožene Severne Koreje«. V sodelovanju z Rusijo in Kitajsko bosta izvajali »maksimalen pritisk«, da bo ta država naredila konkretne korake proti opustitvi jedrskega in raketnega programa.

Japonsko-britansko »polovično zavezništvo« vsekakor ni dovolj za reševanje korejske krize, a bi bilo lahko zelo pomembno za diverzifikacijo akterjev, ki sodelujejo pri reševanju. Po četrtkovem telefonskem pogovoru med Trumpom in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki je bil v dobri meri posvečen prav Severni Koreji, se zastavlja vprašanje, ali se bo Moskva še naprej namesto Pekinga postavljala kot pomembna posrednica v občutljivih odnosih s ­Pjongjangom.

Za Tokio bi bil to zadovoljiv razvoj dogodkov. Dokler je namreč severnokorejsko vprašanje v ­rokah kitajskega političnega vrha, je to hkrati sredstvo za pritisk na Japonsko. Dan po tem, ko je Johnson izjavil, da je treba jedrsko krizo reševati z gospodarskimi pritiski, je japonsko zunanje ministrstvo naznanilo zamrznitev premoženja 19 severnokorejskih družb za prodajo premoga in mineralov ter pošiljanja severnokorejskih delavcev v države, ki se zanimajo za poceni delovno silo. Kakorkoli je gospodarski pritisk na videz varnejša alternativa vojaški intervenciji, je dušenje vseh poslovnih in finančnih arterij, s katerimi se Pjongjang napaja s potrebnimi sredstvi, lahko tudi povod za streljanje z nepredvidenimi posledicami.

Dodatno oboroževanje dežele vzhajajočega sonca

Japonski premier Šinzo Abe je včeraj objavil, da bo njegova vlada v začetku prihodnjega leta analizirala obrambne sposobnosti ter njihovo dopolnitev z vidika nevarnosti, ki grozi s Korejskega polotoka. Glede na to, da sta dve severnokorejski balistični raketi preleteli Japonsko, zadnji hvasong-15 pa je padel v japonskem ekskluzivnem gospodarskem območju, je gotovo, da bo zaključek te analize pripeljal do dodatnega oboroževanja dežele vzhajajočega sonca.

Ni pa še jasno, kako bo »polovično zavezništvo« med Tokiem in Londonom nadalje vplivalo na preurejanje moči na obeh celinah. Japonska in EU sta v začetku decembra končali pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu, premierka Theresa May pa je že ob prejšnjem letošnjem obisku Tokia zagotovila, da bosta državi po brexitu nadaljevali trgovinsko izmenjavo na istih temeljih. Vse to je napoved, da bo Velika Britanija po izstopu iz EU še bolj prisotna na Daljnem vzhodu kakor do zdaj. Ali bo to pomoč pri reševanju težav ali pa bo zadevo še dodatno zapletlo, se bo verjetno pokazalo kmalu.