Tiskane izdaje
New York – Učenci v letošnjih prvih letnikih ameriških srednjih šol sploh še niso bili rojeni, ko sta se 11. septembra 2011 v New Yorku zrušila dvojčka svetovnega trgovinskega središča in pod sabo pokopala skoraj tri tisoč ljudi. »Zanje je teroristični napad le zgodovina, tako kot japonski napad na Pearl Harbour,« pravijo učitelji, ki jim poskušajo pojasniti, kako je Al Kaida spremenila podobo sveta.
»Ne morem najti nobenega drugega dogodka v ameriški zgodovini, ki bi imel večji vpliv na vsakodnevno življenje Američanov,« je prepričan učitelj sociologije Kenneth Roeten. Težavno nalogo, kako relativno nedaven dogodek vključiti v sodoben kontekst, razložiti vzroke zanj in njegove posledice, dodatno zamegli novo orodje učencev, splet. »Če v spletne iskalnike vpišeš 9/11 (Američani mesece pišejo pred dnevi, op. p.), na dan privrejo nore stvari,« pravi Noah Rauch, direktor izobraževalnega programa v Nacionalnem spomeniku in muzeju 11. septembra v New Yorku. Teorije zarote v digitalni kloaki še vedno obilno cvetijo.
Sočutje izgube
Za malo več kot tri tisoč otrok so posledica napada jasne. Nekateri so bili pred petnajstimi leti najstniki, drugi še niti ne rojeni, vsi pa so tistega torka ostali brez staršev. In postali znani kot »otroci 11. septembra«. Lindsay Weinberg je bila stara dvanajst let, ko so medicinski preiskovalci družini 2002 sporočili, da so med žrtvami v WTC identificirali ostanke njenega očeta. Pomoč forenzikov se je tako vtisnila v njen spomin, da je zdaj 26-letnica študirala forenzično medicino in sama postala preiskovalka. A ne sodeluje pri analizah več kot 21.000 koščkov kosti, ki so jih našli na točki nič.
Sonia Shah je brez očeta ostala pri sedmih letih, njegova smrt pa je v njej spodbudila željo za pomoč drugim. »Ker sem se tako zgodaj morala spoprijeti z izgubo in ker je ta prišla na tako drugačen način kot pri drugih, sem veliko lažje prepoznala tegobe v življenjih drugih,« pravi 22-letna študentka socialnega dela. Letos si je vzela leto premora in poletje preživela v Grčiji, kjer je kot prostovoljka delala pri organizacijah za pomoč beguncem. Včasih je ob poslušanju zgodb o spopadih in izgubah bližnjih z begunci povedala tudi svojo. Tako so potresni valovi enajstega september povezali trpljenje.
Strah pred talibi
Hassan Madadi je bil star le štiri mesece, ko je letalo zadelo Pentagon, toda nekaj tednov kasneje je mednarodna koalicija z ZDA na čelu vdrla v njegov rodni Afganistan in zrušila talibski režim, ki je ščitil Osamo bin Ladna. Država je še vedno vojno območje, prepojena z leti gorja in brez miru, toda 15-letnik je kljub vsemu hvaležen za posredovanje. »Drugače bi sedel v verski šoli in recitiral verze iz Korana, ne bi imel priložnosti za izobrazbo,« je najstnik, ki želi postati pisatelj, dejal za ameriško televizijsko postajo NBC.
Madadijeva družina je del šiitske manjšine Hazara, ki so jo suniti dolgo zatirali, še posebno pa jih je prizadel verski fanatizem talibov. Zato ga je še vedno strah njihove vrnitve. Kar kljub milijardam ameriške pomoči za afganistanske oblasti ter urjenju in vzdrževanju varnostnih sil vse bolj grozeča možnost. Letos je v nasilju umrlo rekordno število Afganistancev, vsak tretji je bil otrok. Talibi nadzorujejo največ ozemlja po začetku mednarodnega posredovanja in vse bolj obkrožajo prestolnico Kabul.
Tujci so prinesli smrt
Ruqaya Ali se je rodila mesec dni po 11. septembru, njen oče pa ji je kasneje pripovedoval, da so se ZDA odločile znebiti Sadama Huseina, ker je domnevno sodeloval v terorističnem napadu. Njena družina je ameriški napad na Irak sprejela z optimizmom, saj je Sadamove brutalne oblasti so zaprle očeta in usmrtile strica. Toda resničnost je bila drugačna, ameriške oblasti so ustvarile lažno pretvezo, da Irak skriva orožje za množično uničevanje, posredovanje pa je državo s sicer okrutnim režimom spremenilo v nenehno sektaško bojišče med suniti in šiiti, na katerem je umrlo okoli 165.000 ljudi.
Sunitska družina Ali je iz Bagdada pobegnila v strahu pred nasiljem šiitov in postala del 370.000 beguncev, ki so po oceni Združenih narodov pobegnili pred nasiljem. V nasprotju z očetom Ruqayem je odlična učenka in si želi postati zobozdravnica, a ni navdušena nad ameriškim prihodom. »Pred njim ni bilo eksplozij, ni bilo ubijanja niti ugrabitev,« pravi mladenka. Šele po prihodu tujih sil so »suniti in šiiti začeli pobijati drug drugega, tudi če so bili prej sosedi, ki so leta živeli drug z drugim«.
