Tiskane izdaje
Minuli petek se je nekaj več kot sedem milijonov registriranih ruandskih volivcev podalo na volišča. Volili so novega predsednika države, 99 odstotkov udeležencev pa je tretji mandat podelilo Paulu Kagameju, ki je na tej funkciji že 17 let.
Rezultat volitev ni presenetil nikogar, Paul Kagame uživa močno podporo ruandskega prebivalstva, njegova stranka Patriotska fronta Ruande (RPF) je bila ena ključnih akterk pri stabilizaciji razmer v državi po genocidu leta 1994, ki je zahteval na stotisoče življenj Tutsijev in zmernih Hutijev.
Stranka RPF je na oblasti od leta 1994. Kagame se je s podpredsedniške funkcije povzpel na predsedniško po odstopu takratnega šefa države Pasteurja Bizimunguja leta 2000, v letih 2003 in 2010 pa je s prepričljivo večino zmagal na volitvah. Številni prebivalci Ruande so prepričani, da je aktualni predsednik zaslužen za stabilizacijo razmer v državi in gospodarsko rast. Leta 2015 so na referendumu glasovali za spremembo ustave, ki je sicer predsedniške mandate skrajšala na pet let, Kagameju pa izjemoma dopušča tretji sedemletni mandat, nato pa še dva petletna. Aktualni predsednik bo, če bo taka njegova želja (in želja volivcev), na oblasti do leta 2034.
Ustrahovanje opozicijskih predsedniških kandidatov
Ruandski volivci so izbirali med tremi kandidati. Za mesto predsednika sta se poleg Kagameja potegovala še neodvisni kandidat Philippe Mpayimana in Frank Habineza iz Demokratske zelene stranke. Habineza se je odločil za kandidaturo kljub tveganjem – v zadnjih letih sta bila tarča napadov dva vidna člana njegove stranke, eden je bil umorjen, drugega so pogrešili pred dvema letoma.
Da Mpayimana in Habineza v boju s Kagamejem nimata niti najmanjših možnosti za zmago, je bilo jasno že v začetku volilne kampanje. Nekateri volivci niso bili seznanjeni z njuno kandidaturo. Njuni plakati niso bili izobešeni, na shodih pa je prisostvovala le peščica ljudi.
Nasprotno so bila zborovanja v podporo 59-letnemu predsedniku množično obiskana, sodeč po posnetkih sta navdušene volivce navdajala dobra volja in optimizem. Toda človekoljubne organizacije, med njimi Amnesty International (AI), dvomijo o svobodi izbire prebivalcev Ruande. V državi vlada strah, so navedli na svoji spletni strani, nekateri tuji mediji pa so poročali, da so bili ljudje, ki so zavrnili sodelovanje na shodih predsednikove kampanje, podvrženi aretacijam. Opozicijski predsedniški kandidati so bili ustrahovani med zbiranjem za kandidaturo potrebnih podpisov, tarča oblasti so pogosto tudi novinarji. Predstavnica AI Muthoni Wanyeki je prepričana, da se kritiki aktualnih ruandskih oblasti zaradi nepojasnjenih umorov in izginotij opozicijskih kolegov večkrat zavijejo v molk. V nasprotnem bi tvegali življenje.
Delovanje nasprotnikov ruandskih oblasti je torej slej ko prej onemogočeno. Kandidatka na predsedniških volitvah leta 2010 Victoire Ingabire Umuhoza, sicer članica v izgnanstvu delujoče koalicije Združene demokratske sile, trenutno prestaja 15-letno zaporno kazen, saj je bila spoznana za krivo terorizma in ogrožanja državne varnosti. Na dolgem seznamu imen, s katerimi so domnevno obračunale ruandske oblasti, je tudi član opozicijske stranke FDU-Inkingi Jean Damascène Habarugira, glasni kritik vladne kmetijske politike. Svojci so ga pogrešili po srečanju z vodjem lokalnih varnostnih enot, njegova družina pa je bila nekaj dni kasneje pozvana k prevzemu njegovega trupla.
Politika premoščanja etničnih razlik je umirila razmere
Eden izmed osrednjih ciljev vladajoče RPF je sprava po genocidu v devetdesetih letih. Mnogi verjamejo, da je oblastem uspelo stabilizirati razmere v državi ravno zaradi politik premoščanja etničnih razlik. Ruandski otroci se učijo o enakovrednosti prebivalcev ne glede na njihovo etnično pripadnost, prepovedano je vsakršno organiziranje, ki temelji na etniji, o zločinih iz leta 1994 pa so razpravljali tudi na lokalnih ad hoc tribunalih. Tam so obtoženi imeli priložnost priznati krivdo v zameno za pomilostitev oziroma milejšo kazen, je v poročilu zapisal Arthur Molenaar iz Centra afriških študij v Leidnu.
Kagame je v predvolilni kampanji zatrdil državljanom, da si bo še naprej prizadeval za mir v državi in izboljšan dostop do elektrike, šolstva ter zdravstvenih storitev na ruandskem podeželju, kjer ljudje živijo občutno slabše kot v večjih mestih. Vse to se bere spodbudno, a ne gre pozabiti, da se bo ostro obračunavanje s političnimi nasprotniki najverjetneje nadaljevalo tudi v njegovem tretjem mandatu, prav tako čaka vse prej kot predvidljiva usoda aktualnemu predsedniku nenaklonjene medije in druge organizacije.
