Pobeg pred samoto … v zapor

Na Japonskem je vse več starih ljudi prepuščenih samih sebi in mnogi poiščejo zdravilo proti tesnobi za rešetkami.
Objavljeno
22. marec 2018 22.06
Zorana Baković
Zorana Baković

Gospa F. je stara 89 let in je že drugič v zaporu. Ukradla je nekaj riža, jagode in zdravilo proti prehladu. Obsodili so jo na leto in pol zapora. Gospa je zadovoljna. Prej je živela s hčerjo. Vse svoje prihranke je porabila, ko je skrbela za vnukinjo, ki jo je morala varovati pred nasilnim zetom.

Nato je ostala sama. Odvisna od državne pomoči. V ženskem zaporu Ivakuni, ki je od Hirošime oddaljen petdeset kilometrov, ji je bolje kot na svobodi. V zaporu se vsaj lahko s kom pogovarja. In ni ji treba skrbeti, ali bo imela čez dan dovolj hrane.

Japonski zakoni prepovedujejo objavljanje imen zapornikov v medijih. So pa v tem mesecu nekateri zapori novinarjem dovolili, da jih obiščejo. Zaporniški pazniki so jim odkrito priznali, da se včasih počutijo bolj kot uslužbenci v domu za starejše kakor kot pazniki v kazenski ustanovi. V zadnjih desetih letih se je število japonskih obsojencev, starejših od 60 let, povečalo za sedem odstotkov, tako da zdaj predstavljajo kar 20 odstotkov vseh zapornikov.

Čeprav se odstotek starejših ljudi za rešetkami povečuje skoraj po vsem svetu (v Veliki Britaniji, na primer, se je od leta 2002 število zapornikov, starejših od 50 let, povečalo za 150 odstotkov), je na Japonskem ta trend izrazitejši kot drugod po svetu. Ko je vlada v Tokiu lani izvedla anketo med starejšimi prebivalci, ki so jih zalotili med krajo v prodajalnah ali na tržnicah, se je izkazalo, da jih več kot polovica živi samih. Štirideset odstotkov od njih nima nobenega družinskega člana pa tudi s preostalimi sorodniki nimajo skorajda nikakršnih stikov.

V skupini približno šestih milijonov Japoncev, ki na starost živijo sami, so še posebej pogosto ogrožene ženske. Skoraj polovica Japonk, starejših od 65 let, ki nimajo nikogar, živi v revščini. V takšni revščini živi le 29 odstotkov moških, ki v tej starosti živijo sami.

Vendar vzrok, da se Japonke v zaporu počutijo bolje kot na svobodi, ni vedno zagotovljena eksistenca. Osemdesetletna gospa N., denimo, prestaja že tretjo zaporno kazen. Tokrat je bila obsojena na tri leta in dva meseca zapora. Vsa navdušena je povedala, da »uživa v tukajšnjem življenju«. Prvič se je za rešetkami znašla, ker je v knjigarni ukradla roman, zaradi kraje pa so jo privedli na policijsko postajo. »Zasliševal me je čudovit policist,« je povedala. »Bil je tako prijazen, da je pozorno poslušal vse, kar sem mu povedala. Zdelo se mi je, da me prvič v življenju nekdo v resnici posluša.« Potem ko je odslužila drugo zaporno kazen, si je obljubila, da ne bo nikoli več kradla. Toda na svobodi se je znova počutila osamljeno in, naj se sliši še tako nenavadno, čutila je hudo nostalgijo po življenju v zaporu, ki ji je prinašalo »veselje pri delu in druženju z ljudmi«.

Zelo veliko povratnikov

Skoraj petina žensk v japonskih zaporih je starejših od 65 let in kar 90 odstotkov med njimi ni zagrešilo hujšega kaznivega dejanja od kraje v prodajalnah.

Problem starejših kaznjencev postane še toliko bolj pereč, ko odslužijo kazen in se znajdejo na svobodi. Zanje to pogosto pomeni, da se znajdejo v istih težavah, zaradi katerih so bili prisiljeni zagrešiti kaznivo dejanje, tako da se jih okoli četrtina v manj kot dveh letih vrne za rešetke. To je največji odstotek povratnikov med vsemi starostnimi skupinami, socialni delavci pa to pojasnjujejo z nesrečno kombinacijo visoke starosti in družbenega etiketiranja ljudi, ki so bili obsojeni. Na kratko povedano, zanje je skorajda nemogoče najti delo.

Leta 2016, ko so proučevali celotno japonsko zaporniško populacijo, so ugotovili, da je bilo kar 36 odstotkov zapornikov, starejših od 60 let, za rešetkami že najmanj šestič. Japonska vlada mora zdaj računati na ta pojav. Zapori so že dobili dodatna sredstva, s katerimi naj bi del celic preuredili v skladu s potrebami ostarelih zapornikov. Medicinski stroški v kazenskih ustanovah so se v primerjavi s stanjem pred desetimi leti povečali za 80 odstotkov, saj morajo zdaj zaposlovati tudi posebej usposobljene posameznike, ki starejšim zapornikom vsak dan pomagajo, da se okopajo in vzdržujejo osebno higieno. Predlani je japonski parlament sprejel celo zakon, ki zagotavlja denarno in družbeno pomoč vsem starejšim zapornikom, ki so bili več kot enkrat obsojeni. Gre za to, da si na vse mogoče načine prizadevajo, da bi ti, potem ko odslužijo kazen, ostali na svobodi. »Moje življenje je v zaporu veliko lažje,« pa pravi 80-letna gospa T. »Tukaj sem lahko to, kar sem, in lahko svobodno diham, pa čeprav samo začasno. Sin trdi, da sem bolna in da bi me morali spraviti v bolnišnico za duševno bolne ... Jaz pa mislim, da nisem bolna. Kradem samo zato, ker me muči tesnoba.«