Politika enega otroka: Hvala, ampak ne bi ...

Ko je novembra 2013 kitajska vlada formalno preklicala strogo pravilo, v skladu s katerim so kitajske družine zadnjih 35 let smele imeti samo enega otroka, je bilo pričakovati, da bo od dva do deset milijonov parov pohitelo v urade za nadzor rojstev po dovoljenje za drugega otroka.

Toda prijavilo se je samo približno milijon parov, pri katerih je vsaj eden od zakoncev edini otrok, kar je najpomembnejši pogoj za izdajo dovoljenja. Kitajski demografi in sociologi so nekoliko presenečeni. Mar niso vsa ta leta vsi na dolgo in široko govorili o tem, kako nehumano, nenaravno in pogosto pogubno za splošno zdravje družbe je vzgajati edince, ki niso pridobili osnovne sposobnosti sporazumevanja z okolico in med odraščanjem čutijo pritisk, ker zanje pretirano skrbijo največkrat štirje odrasli?

V Pekingu je za dovoljenje za drugega otroka zaprosilo samo nekaj več kakor 30.000 družin, od tega 1500 prosilcev ni izpolnilo pogojev. V pokrajini Zhejiang, ki je prva uveljavila novi predpis, se je prijavila samo polovica od pričakovanih 80.000 ljudi. In ne glede na to, da prav tam cena dela raste zato, ker se prebivalstvo pospešeno stara in je na voljo čedalje manj mladih rok v eni od kitajskih zibelk manufakture, v tej pokrajini očitno niso zelo navdušeni nad povečanjem družine.

Po eni strani se to dogaja zaradi negotovih gospodarskih razmer, ki pritiskajo na mlade pare, ter čedalje višjih stroškov vzgoje potomcev, zlasti med obdobjem šolanja. Po drugi strani, pravijo strokovnjaki, lahko na podlagi izkušenj iz drugih držav sklepamo, da je precej lažje dopovedati ljudem, naj imajo manj otrok, kakor jih prepričati, naj jih rojevajo več kakor do zdaj. Tudi na Japonskem, v Južni Koreji in Tajvanu je moralo miniti kar dvajset let, da je politika spodbujanja rodnosti res zaživela, potem ko se je rodnost zmanjšala pod tisto raven, ki je še zagotavljala reprodukcijo.

Vprašamo se lahko, zakaj mora Kitajska sploh še naprej vzdrževati sistem »načrtovanja družine«. Če upoštevamo, da se bo po nekaterih ocenah, ki temeljijo na številu prijav, v prihodnje vsako leto rodilo od 600.000 do 700.000 dodatnih otrok, zakaj vlada kratko malo ne odpravi vseh omejitev in pusti, da državljani sami odločajo o tem, ali bi radi imeli več ali manj otrok?

Od uradnikov k inštruktorjem

Na to vprašanje nihče ni pripravljen jasno odgovoriti, toda kitajski analitiki domnevajo, da država ohranja politiko omejevanja rojstev že zaradi samega sistema. Kajti če bi ga odpravili, bi izginilo približno osem milijonov delovnih mest, zato bi prav toliko ljudi na vseh ravneh, od vasi do pokrajin in nazadnje do osrednje vlade, ostalo brez dela. V nekaterih okrožjih si prizadevajo poskusno prekvalificirati dosedanje »uradnike za načrtovanje družine« v prihodnje »inštruktorje za vzgojo otrok«. Vendar je proces izjemno počasen, prebivalstvo pa se očitno upira prav tistim ljudem, ki so še pred kratkim obiskovali vasi in preverjali, ali so bile ženske, ki so v plodni dobi in že imajo otroka, sterilizirane ali ne. Poleg tega so preverjali, ali so že opravili vazektomijo pri moških, katerih žene so izpolnile kvoto dovoljenih rojstev.

Domnevajo tudi, da se politika načrtovanja družin nadaljuje zato, ker prinaša prihodke od kazni za kršitve pravil, ki veljajo pri omejevanju rojstev. Kitajski strokovnjaki menijo, da vsako leto poberejo približno 28 milijard juanov (4,6 milijarde ameriških dolarjev) od tistih družin, ki prekršijo omejitve, številne krajevne vlade pa za zdaj nimajo drugih virov prihodkov, s katerimi bi v proračunu nadomestile ta znesek.

V mestih so število rojstev vedno zelo strogo nadzorovali. Starši, ki so imeli preveč otrok, so izgubili delo v državni službi, otroka pa niso mogli prijaviti za zakonitega državljana, kar je pomenilo, da ni mogel obiskovati vrtca, šole ali zdravnika v državnih bolnišnicah. Po kitajskih vaseh so kmetje tudi do zdaj lahko imeli drugega otroka, če je bil prvi deklica ali če se je rodil s kakršno koli pomanjkljivostjo. Toda to pravilo je upoštevalo zelo malo družin, dokler niso pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja začeli uveljavljati tudi na podeželju.

Po sprostitvi pravil, ki veljajo za omejitev rojstev, upajo kitajske oblasti, bi se moralo zmanjšati tudi povpraševanje po ukradenih otrocih. Osrednja televizija je v ponedeljek objavila novico, da je policija v pokrajini Shandong aretirala tihotapce s 37 novorojenčki, predvsem dečki, ki so jih nameravali prodajati po vsej državi. Otroke, stare nekaj dni, so hranili s hitro pripravljenimi rezanci in ostanki svoje hrane, zato so bili mnogi v slabem zdravstvenem stanju. Za zdaj še ne vedo, komu jih bodo vrnili. Rodile so jih ženske, pri katerih so tihotapci naročili otroke, to pa so storile v neki zapuščeni tovarni. Niso jim dopustili niti tega, da bi jih podojile, samo izplačali so jim denar in jih nagnali. Ta surovi posel bo zdaj, upajo Kitajci, vendarle izginil.