Tiskane izdaje
Nekaj mesecev po tem, ko so novinarji mednarodne novinarske organizacije Organized Crime and Corruption Reporting Project (OCCRP) razkrili rusko pralnico denarja, v okviru katere je prek slamnatih podjetij iz davčnih oaz v Evropo priteklo slabih 20 milijard evrov, so na podlagi podatkov danskega časopisa Berlingske razkrili zgodbo o novi pralnici denarja. Tokrat s središčem v Azerbajdžanu, od koder se je na račune evropskih politikov, novinarjev in podjetij steklo približno 2,5 milijarde evrov.
Nakazila so se stekala v Evropo iz štirih podjetij v davčnih oazah. Preiskovanje novinarjev je pokazalo, da so njihovi domnevni dejanski lastniki najverjetneje zgolj slamnati možje. Za dvema podjetjema, ki sta opravili za več kot 1,4 milijarde evrov nakazil, je, denimo, stal Maharram Ahmadov, skromni prevoznik iz azerbajdžanske prestolnice Baku.
Sledi za nakazili, izvedenimi med letoma 2012 in 2014, kažejo proti samemu vrhu politične piramide Azerbajdžana, do avtokratskega predsednika Ilhama Alijeva. V letih, ko so azerbajdžanske oblasti zapirale aktiviste, novinarje in druge nasprotnike režima, je vladajoča elita prek davčnih oaz prala denar, kupovala luksuzne dobrine in naklonjenost med Evropejci. Nemški politik in nekdanji parlamentarec Eduard Lintner, ki je leta 2012 kot zunanji opazovalec nadzoroval azerbajdžanske volitve, je v 19 nakazilih postal bogatejši za 891.000 evrov, medtem ko je njegov italijanski kolega Luca Volonte prejel 1,89 milijona evrov.
Med prejemniki sredstev je tudi slovenski politik Zmago Jelinčič, čigar premoženje je bilo po nakazilu iz podjetja Metastar Invest iz Velike Britanije oplemeniteno s slabimi 32.000 dolarji (25.000 evri).
Nakazilo v tem znesku naj bi bilo plačilo za ruski prevod knjige Ukana slovenskega avtorja Toneta Svetine, ki pa nam ga ni uspelo najti v uradnih evidencah. Zadnji prevod Ukane v ruščino seže v davno leto 1979, kažejo evidence Cobissa.
Več v jutrišnji tiskani izdaji Dela
