Tiskane izdaje
Posli z orožjem torej znova cvetijo, največje dobičke pa znova kujejo orožarski koncerni iz Združenih držav Amerike in Zahodne Evrope. Po sveže objavljenih podatkih stockholmskega inštituta, je 100 največjih orožarskih koncernov lani prodalo za 374,8 milijarde dolarjev orožja, kar je preračunano približno 318 milijard evrov. Ogromno večino tega orožja so, tako kot velja že od nekdaj, proizvedli in prodali ameriški koncerni, ki so lani povečali prodajo za 4 odstotke, na 217,2 milijarde dolarjev.
Razlog so ameriški vojaški posegi na tujem, zaradi katerih ameriška vojska kupuje veliko novega orožja, vendar tudi prodaje oborožitvenih sistemov drugim državam. Po podatkih Siprija je tako največji ameriški in svetovni orožarski koncern Lochkeed Martin, ki je lani prodajo povečal kar za 10,7 odstotka, na veliko prodajal predvsem nova bojna letala F-35. Med največjimi kupci so bile Velika Britanija, Italija in Norveška, veliko letal pa je od koncerna kupilo tudi samo ameriško letalstvo.
Amerika daleč spredaj
Združene države Amerike so tako, kot vsakič znova potrjuje letno poročilo Siprija, še vedno daleč največji prodajalec orožja na svetu. Lani so ga znova prodale že blizu dveh tretjin (57,9 odstotka). Na drugem mesto so skupaj zahodnoevropske orožarske firme, ki so lani prodale za 91,6 milijarde dolarjev ali 0,2 odstotka več kot leta 2015, tretja pa je bila Rusija (7,1 odstotka vse svetovne trgovine z orožjem).
V Zahodni Evropi je slika različna. Medtem ko so francoske in italijanske firme lani prodale manj orožja, se je prodaja močno povečala nemškim (za 6,6 odstotka), kljub brexitu pa tudi britanskim (plus 2 odstotka). Med nemškimi orožarskimi velikani sta zaradi povečanega povpraševanja v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v jugovzhodni Aziji prodajo najbolj (za približno 13 odstotkov) povečala »tankovski« velikan Krauss-Maffei Wegmann (tanki vrste »Leopard«) in izdelovalec vojaških vozil Rheinmetall. Za 3,8 odstotka, kar je nekoliko manj, kot leto pred tem, je prodajo orožja povečala tudi ruska orožarska industrija.
Prodajo orožje je po ugotovitvah Siprijevih ekspertov sicer težko direktno povezati z že obstoječimi krizami, vsekakor pa povezava obstaja, pravi za orožarske programe zadolžena direktorica pri švedskem inštitutu Aude Fleurant. Ko se namreč v določeni regiji poveča občutek ogroženosti, je to mogoče zaznati tudi pri nakupih specifičnih vrst orožja, predvsem streliva, različnih izstrelkov in raket pa tudi vojaških vozil.
Rekorderka Južna Koreja
Tak primer je bila lani zlasti Južna Koreja, ki je zaradi svoje severne sosede in rastočih, tudi jedrskih napetosti na korejskem polotoku lani povečala svoje nakupe orožja za debelih 20,6 odstotka. Ker južnokorejsko obrambno ministrstvo večino orožja kupuje v prvi vrsti od domačih orožarskih podjetij, je tako največ profitirala predvsem južnokorejska vojaška industrija, ki se je s tem močno okrepila.
Tovrstna krepitev domače vojaške industrije je, kot opozarjajo v Sipriju, zelo pogosta. Večina armad se namreč pri nakupih orožja, če je le mogoče, najprej obrne na domače orožarske koncerne in ne na tuje. Zato so gole številke in odstotki o tem, koliko orožja več ali manj je kdo kupil oziroma prodal, bolj izhodišče za oceno, kakšne so bile, oziroma bi lahko bile splošne varnostne razmere na svetu, opozarjajo v Sipriju.
Stockholmski inštitut te ocene zato po novem že objavlja skupaj z odstotki in številkami, kar že več let velja tudi za ocene o Kitajski, ki je Sipri uradno sicer ne vodi v svojih rednih letnih statistikah. Razlog so preveč pomanjkljivi in temu primerno nezanesljivi uradni podatki, ki jih zanesljivo vojaško vse močnejša azijska sila pogosto namerno prikriva tudi tako, da skupaj pomeša civilne in vojaške izdatke. Vseeno pa v Sipriju ocenjujejo, da so se kitajski orožarski koncerni že zdavnja prebili med dvajset največjih na svetu, in da strmo raste tudi njihov izvoz orožja.
Cena nafte in oboroževanje
Med zanimivejšimi ugotovitvami iz letošnjega Siprijevega poročila je tudi ocena o vplivu cene nafte na oboroževanje posameznih držav. Raziskovalci so namreč lani pri nekaterih tradicionalnih kupcih orožja in pri določenih državah, ki so se lotile obsežnega posodabljanja svoje oborožitve (na primer Rusija) ugotovili, da so nakupili bistveno manj orožja, kot so načrtovali. Razlog naj bi bile predvsem padajoče cene nafte in plina, zaradi česar je številnim afriškim in latinskoameriškim državam v proračunu zmanjkalo denarja nakupe orožja. V določeni meri naj bi se to poznalo tudi ruskim orožarskim koncernom, ki so doma in v tujino sicer še vedno prodali več, kot leto pred tem, tako da trend še vedno počasi raste, vendar ne več tako opazno, kot se je to dogajalo v minulih letih. Svoje naj bi po oceni Siprija prispevale predvsem nižje cene nafte in plina, deloma pa tudi ekonomske sankcije, ki so jih proti Rusiji zaradi njene zasedbe Krima uvedli v Evropski uniji in ZDA.
