Reformist, strpnež, zmagovalec ali poraženec?

Argentinca, jezuita Jorgeja Maria Bergoglia pred grobimi napadi zdaj brani predhodnik Ratzinger.

Objavljeno
13. marec 2018 21.15
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki je bil takrat nadškof v Buenos Airesu, je pred petimi leti stopil v ložo na pročelju Petrove bazilike v Vatikanu, prijazno pomahal in brez posebne patetike, tako značilne za tisti kraj, rekel: »Dober dan!«

Od takrat mu je ime papež Frančišek, živi pa v garsonjeri, ne v palači, pogovarja se ljudmi, ne samo z veljaki, upa si stopiti na ulico, upa si obračunavati s pedofili, ki so grdo očrnili njegovo ustanovo, noče jih več ščititi in skrivati, kakor so po večini počeli njegovi predhodniki. Rad bi uredil finance za obzidjem, ki je veljalo za veliko skrivalnico denarja. In spravil v red kurijo, ki se ne da reformirati.

V petih letih, odkar je prišel od daleč in postal osrednja osebnost mogočne institucije, ki je tudi država in verska skupnost, je Jorge Mario Bergoglio marsikaj spremenil. Spremenil pa se je tudi odnos do njega. Neverjetno priljubljen je med množicami, tudi med ljudmi, ki niso katoliki. V marsikateri državi velja za najbolj spoštovanega državnika in politika, ki zna povezovati zemeljsko oblo.

Čakajo, da mine njegov čas

Znotraj vatikanskega obzidja Frančiška gledajo nekoliko drugače kot med pobožnimi verniki ali ljudmi dobrih namenov kjerkoli po svetu. Veliko jih je med cerkvenimi prelati, v Vatikanu in po svetu, ki v njem vidijo prekucuha, revolucionarja, skoraj komunista, upirajo se mu. Očitajo mu, da vnaša razdor, da je veliko začel, pa malo sklenil, velike akcije so mu po njihovem mnenju spodletele. Tudi v posebnih skupinah za reforme, ki jih je sam sestav­ljal, je bil in je še vedno osip. Tudi v skupini, ki skrbi za zaščito mladoletnikov pred pedofili, še bolj v vodstvu »božje banke«, ki je dolgo prala denar, zdaj se trudijo, da bi postala banka kot vse druge.


Nezadovoljstva s Frančiškom in pritiskov nanj je več, kakor je bilo znano. Foto: Reuters

Njegovih reformističnih prizadevanj v rimski kuriji, ki je bila zlasti v zadnjih obdobjih vajena vladanja brez odločnejšega papeževega vmešavanja, ne prenesejo. Čakajo, da bo njegov čas minil in da bo spet vse po starem. To je seveda mogoče, kajti Frančišek je kar nekaj stvari spremenil v praksi, tudi aplavze je žel po svetu zaradi široki javnosti všečnih stališč do radikalnega kapitalizma, do neoliberalistične politike, do migrantov in siromakov.

Dogem, ki so od zmeraj in še naprej veljavne, se pravzaprav ni lotil. Cerkveni nauk, doktrina, ki narekuje obnašanje škofom, duhovnikom in laikom, je tak, kakor je bil, ko so kardinali pred petimi leti za prvega med seboj izbrali moža, o katerem so mislili, da bo očistil načeto pročelje, ne bo pa se lotil temeljitih reform, kakor jih tisočletne ustanove ne marajo. Marsikomu v kurijskih vrhovih ni po volji – kar sicer ceni katoliška in druga javnost –, da se papež v Rimu do vernikov in vseh drugih obnaša kot župnik, kot lokalni škof, ne pa kot vsemogočni poglavar.

Zahtevno obdobje

Ko je začel papeško kariero, so tudi katoliški mediji radi poudarjali, da je Bergoglio prvi jezuit na položaju glavnega šefa katoliške cerkve, da je tudi prvi papež iz Latinske Amerike. Še v času papeža Wojtyłe je bila Latinska Amerika najbolj katoliška celina na svetu, potem pa to kar naenkrat ni bilo več res. Neznano kam je izpuhtela tretjina vernikov, ponekod, denimo v Čilu, tudi polovica in več. Ker je Wojtyła zdaj svetnik, njegovih morda zmotnih potez najbrž ne bodo kritično analizirali, vzroke bodo verjetno poiskali kje drugje ali pa jih bodo zamolčali.


V petih letih je Jorge Mario Bergoglio marsikaj spremenil. Foto: AFP

Papež Frančišek kot sin evropskih migrantov, ki so nekoč zavzeli Latinsko Ameriko in ji vladajo še danes, zelo dobro pozna revščino tretjega sveta. Nedavno je v Čilu in Peruju obiskal domorodce, ki so jih evropski prišleki v vsakem obdobju posebej in vedno znova odrivali na obrobje, v najhujšo revščino. Bergoglio ima tudi drugačen odnos do prišlekov, ki trkajo na evropska vrata. Najodločneje mu v Evropi in drugod nasprotujejo na videz, deklarativno katolištvu in krščanstvu najbolj predani politiki.

Teologi pravijo, da se Frančiškovi pogledi na sodobni svet približujejo konceptom začetkov krščanstva, prav tega vračanja k svetopisemskim izhodiščem pa najbolj udarni katoliški politiki ne marajo. Mešanje religije in ideologije je značilno tudi v času, ko število duhovnikov in redovnic po vsem svetu nezadržno upada, zadnja leta tudi v srednji Evropi. Celo v Italiji, ki velja za zibelko in je vsekakor središče katolištva, združujejo nekdanje župnije tako, da ena nastane iz prejšnjih treh, štirih, včasih celo petih ali šestih župnij, ki niso več imele duhovnika.

Jorge Mario Bergoglio se v zrelem delu papeževanja sooča z neusmiljenimi, tudi javnimi ugotovitvami, da je papeške finance lahko uredil samo delno, morda tudi samo na videz. Reformni poskusi se vedno znova končajo z odstopi najbolj zvestih in zaupnih sodelavcev, pa z novimi odkritji o novih prikrivanjih in poneverbah.


 Joseph Ratzinger (desno) se je javno postavil za svojega naslednika papeža Frančiška. Foto: AFP

Še malo huje je pri izidih njegovih ofenziv proti pedofiliji v duhovniških vrstah, ko padejo tudi najbližji papeški zaupniki, kredibilnost hitro pade. Tudi spodrsljaj med obiskom v Čilu, kjer je zagovarjal škofa, ki mu verniki in duhovniki očitajo prikrivanje pedo­filov, je precej škodil. Opravičilo je zaleglo pri vernikih, pri kleru je izzvenelo kot znak slabosti.

Med pomembne dogodke zadnje dni štejejo »vstajo redovnic«, zapisano celo v vatikanskem uradnem glasilu. Da se je upor nun, ki jih imajo samo za služkinje, lahko zgodil, zdaj očitajo papežu, češ da je tako nepokorščino spodbodel. Ob peti obletnici papeževanja se je javno postavil za Frančiška Joseph Ratzinger, do svojega odstopa pred petimi leti papež Benedikt XVI. Njegovo pismo, naslovljeno na kurijo, pravzaprav razkriva, da je nezadovoljstva s Frančiškom in pritiskov nanj še precej več, kakor je bilo znano doslej.