Sanjarjenje o predsednici Oprah

Milni mehurček ugibanj o morebitni kandidaturi ene najprepoznavnejših Američank.

Objavljeno
11. januar 2018 22.46
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
New York – Zlati globusi so v nedeljo prinesli kup nagrad in hipno histerijo, ali je odmeven govor Oprah Winfrey napoved predsedniške kandidature. Šlo naj bi za nov zaton ameriške demokracije, kar menijo predvsem modri možje.

Začelo se je s šalo, voditelj Seth Meyers je spomnil, da je leta 2011 nastopil na večerji dopisnikov iz Bele hiše in se izdatno norčeval na račun Donalda Trumpa. »Nekateri pravijo, da ga je tisti večer prepričal, naj kandidira. Če je to res, bi rad rekel: 'Oprah, nikoli ne boš predsednica. Nisi iz pravega testa.' Zdaj pa počakajmo, kaj se bo zgodilo,« je Mayers na začetku podelitve sprožil val smeha. Uro kasneje je Winfreyjeva dobila nagrado za življenjsko delo in z ognjevitim govorom o spremembah v družbi in enakopravnosti žensk dvignila dvorano na noge. »Vsa dekleta, ki gledajo, naj vedo, na obzorju je nov dan,« je zaklicala v kamere in sprožila gromoglasen aplavz.

Na liberalnih obalah ZDA in še posebno v Hollywoodu, kjer se večini ljudi ob omembi Trumpa naježi koža ali pa sproži val psovk, kot ga je v torek pri Robertu De Niru (večino jih ni mogoče natisniti), bi bili pripravljeni predsednika zamenjati z žogo iz filma Brodolom. Zato je zamisel o Oprah v Beli hiši sprožila dva dni ugibanj, kako resni so njeni nameni. Celo v demokratski stranki, kjer se gnetejo številni kandidati za volitve leta 2020, a nihče ne izstopa ali ne kaže zmožnosti, da bi povezal razpršeno koalicijo žensk, manjšin in nezadovoljnega delavskega razreda, so zastrigli z ušesi. »Potrebujemo strast in vznemirjenje,« je javno zavzdihnila vplivna poslanka v Južni Karolini Gilda Cobb-Hunter. Obojega je manjkalo v kandidaturi Hillary Clinton, Cobb-Hunterjeva pa je prepričana, da »če kdo, nas lahko poveže Oprah«.

Tekma zvezdnikov

Južna Karolina je med prvimi zveznimi državami na ameriškem volilnem vrtiljaku, iz prve, Iowe, je prišlo sporočilo Brada Andersona, ki je vodil tamkajšnjo kampanjo za Baracka Obama. »Pokliči me, Oprah, imam nekaj predsednikov lokalnih odborov, ki bi se z veseljem pogovorili s tabo,« je spodbujal ikono ameriške televizije. Celo predsednik države se je odzval na ugibanja in zatrdil, da bi premagal Winfreyjevo. Nato pa dodal, da bi bila tekma z Oprah »zelo zabavna« in poudaril, da jo ima rad, a po njegovem mnenju ne bo kandidirala. Povezovanje njenega imena s politično kariero spada v redno medijsko nabiranje gledanosti oziroma branosti, v dobi predsedovanja zvezdnika resničnostne televizije pa je dobilo povsem nove razsežnosti. Septembra je John Podhoretz, kolumnist tabloidnega New York Posta, trdil, da je Winfreyeva najboljše upanje demokratov za zmago v 2020.

Po njegovih besedah ameriška politična kultura doživlja radikalno preobrazbo, ki je v Belo hišo naplavila Trumpa. »Če menite, da ga lahko premaga dvakratni guverner zvezne države, ki ima resnično dobre zamisli o preobrazbi zdravstva, ali pa senator, ki privlači mlade Američane, premislite še enkrat,« trdi Podhoretz. Prepričan je, da za zmago nad zvezdnikom potrebuješ drugega zvezdnika, pri čemer je Winfreyeva zrcalna podoba Trumpa. Je utelešenje ameriških sanj, iz revščine Misisipija in oblek iz krompirjevih vreč se je s svojim delom in talentom povzpela do treh milijard dolarjev vrednega premoženja. Pri tem je kot ženska in kot temnopolta morala premagati precej višje ovire in predsodke kot moški. Še zlasti bel moški iz New Yorka, ki je za popotnico dobil očetove milijone.

Moški odpor

Celo ameriški neokonservativni analitiki so bili navdušeni. »Oprah: razumnejša pri ekonomiji kot Bernie Sanders, razume Ameriko bolje kot Elizabeth Warren, bolj je čustveno zadržana kot Joe Biden, bolj prijetna kot Andrew Cuomo, bolj karizmatična kot John Hickenlooper,« se je Bill Kristol sprehodil skozi seznam najbolj očitnih demokratskih kandidatov. Winfreyjeva ni povsem neizkušena v politiki, leta 2008 naj bi njena podpora in nastopi v kampanji senatorja iz Illinosa pognala kandidaturo Obama in mu pomagala ne samo mimo Clintonove, temveč je po študiji Univerze Marylanda prinesla milijon glasov, ki so pomenili novembrsko zmago. Dan Pfeiffer, svetovalec prvega temnopoltega predsednika, je po prespani noči ugotovil, da »stvar z Oprah ni nora«.

Winfreyjeva je v preteklosti redno zavračala takšna ugibanja, še junija je za časnik Hollywood Reporter dejala, da »ne bom nikoli kandidirala za javno službo, to je precej dokončno«. Tudi javne raziskave kažejo, da je sicer izjemno priljubljena, a večina vprašanih (69 odstotkov v marčnem merjenju univerze Quinnipiac) meni, naj se ne loti predsedniške kandidature. Kritiki kandidature so v veliki večini moški, ki trdijo, da nima izkušenj in da bi dva zvezdnika zapored spodkopala ameriško demokracijo. Toda če drži Podhoretzovo mnenje o spremembi politične kulture in je tudi politika vse bolj resničnostni šov, se Oprah Winfrey ne zdi najbolj bedasta izbira. S takšno se že srečujemo.