Tiskane izdaje
Po vsej Havani in tudi povsod drugod po Kubi so imeli na novoletni dan proslave, zabave, koncerte, ljudsko rajanje. Spominjali so se zgodovinskega dne, ko so na novoletno jutro leta 1959 v prestolnico vkorakali bradati revolucionarji z zdaj že zdavnaj pokojnima Chejem Guevaro in Camilom Cienfuegosom na čelu, nekaj dni pozneje je prišel še Fidel Castro.
Devetinpetdeset let je minilo od tedaj, ko se je na oblast povzpela družina Castro. Zadnji teden pred obletnico, ki je hkrati novo leto, pa je tudi tokrat socialni boj zaznamovala bitka za svinjsko gnjat. Kdor si za praznovanje novega leta pribori svinjsko kračo, v kubanski družbi nekaj pomeni. Ni ravno partijski funkcionar, ki si lahko privošči karkoli, je pa toliko vreden, da svoji družini lahko ponudi jed, o kateri sanja vse leto.
Vrhunec vseh slasti
Od nekdaj, še iz španskih kolonialnih časov in poznejšega ameriškega neokolonialnega obdobja, še zlasti pa iz sovjetskega skrbno prikritega kolonializma, velja, da je svinjsko meso več vredno od vsega drugega, gnjat pa je vrhunec vseh slasti. Nobena riba med Kubanci nima prave cene, niti nobeno drugo meso, ki ga je mogoče dobiti samo za konvertibilni denar, ni cenjeno, kakor je prašič.
Fidel Castro je za Kubance še živ. Foto: AFP
Še bolj kot kdajkoli doslej so – tako po telefonu pripovedujejo prijatelji – tokrat za krače in vse druge dobrote poskrbeli črnoborzijanski mojstri za nabavo in dostavo, ki se jim uspe prebiti s podeželja mimo vseh ovir do mesta in potrošnikov. Cenejši so od državne nadzorovane mreže, ki določa cene, jih omejuje, vendar še vedno postavlja na nedosegljivo visoko raven za vse tiste, ki ne zaslužijo v dolarjih. Če preprodajalce, ki kmetom plačajo veliko več od države, dobijo, gredo v zapor, vsaj uradno je tako. Bolj verjetno pa je, da jim samo vzamejo blago in se dogovorijo, da svinjsko meso spet prinesejo prihodnjič, ko nadzor ne bo tako strog. Korupcija je tudi na Kubi gonilo stvarnosti. Brez nje bi se država že zdavnaj ustavila.
Leto naokrog, slabše razmere
Prav zanimivo je te dni okrog obletnice revolucije in novega leta prebirati kubanske državne medije, ki hvalijo dosežke in skrivajo realno stanje, pa opozicijske medije, tiste iz Miamija in tiste, ki se skrivajo doma, potem pa vse skupaj primerjati s pogovori s prijatelji in znanci. Turistov nima smisla spraševati, preveč so navdušeni nad lepimi dekleti in opojnim rumom, da bi lahko videli prave razmere.
Državni mediji tudi tokrat povedo, da se z obletnico, ki že pelje v slavnosti ob šestem desetletju revolucije čez leto dni, začenja pravo izpopolnjevanje socialistične poti, potrjevanje njenih načel v mednarodnih odnosih, miru, pravičnosti in solidarnosti. Povedo, da je Donald Trump zavrl proces zbliževanja med Washingtonom in Havano in jim podtaknil škandal z oglušelimi prisluškovalci med diplomati. Dodajo, da jih je prizadel orkan Irma, ne glede na to pa se je nacionalni bruto produkt povečal za 1,6 odstotka.
Utrinek z ulic Havane. Foto: AFP
Kljub ameriškim oviram raste turizem, rekordnih 4,7 milijona turistov je bilo lani, izboljšuje se transport. Letos bodo prebivalstvo obdarili z dovoljenjem, da bodo lahko imeli dostop do medmrežja od doma in celo na pametnih telefonih. Doslej je imelo dostop do medmrežja enajst tisoč od enajst milijonov Kubancev. Po novem bodo z medmrežjem povezali tudi bolnišnice, lekarne in zdravstvene domove, doslej pregleda nad zdravili ni bilo.
Od danes si lahko tujci na Kubo pripeljejo tudi avtomobil pa motorni čoln, da bodo bolj uživali lepote otoka. Podobno velja za tujce kubanskega rodu, kar pomeni za tiste, ki živijo v Miamiju. Lahko se pripeljejo s svojimi jahtami do dveh marin, ki vsaj formalno nista v lasti oboroženih sil. Vse druge marine spadajo pod neposredni nadzor vojske, ki obvladuje vso turistično industrijo. Avtomobil si lahko pripeljejo in ga potem odpeljejo. V resnici bo to najbrž videti precej drugače.
Miamijski mediji so praviloma v lasti ljudi, ki so odšli po prihodu bradačev, zdaj pa skupaj z drugimi prišleki zadnjih desetletij skrbijo za preživetje najmanj dveh tretjin kubanskega prebivalstva. Poročevalce imajo po vsem otoku, kljub vsem komitejem za obrambo revolucije izvedo vse. Povedo veliko več kot kubanski mediji, ki ne povedo ničesar, izbirajo pa vse slabo, ne pa tudi tistega, kar poročajo državni mediji. Za vsaj približno sliko resničnih razmer velja kombinirati eno in drugo stran, potem pa vprašati katerega izmed prijateljev, kaj se dogaja in kako živi.
Barack Obama je načrtoval otoplitev ameriških odnosov s Kubo. Na fotografiji z Raulom Castrom. Foto: AP
Trump obrnil
Samo ugibamo lahko, kako bi bilo, če bi se odnosi z ZDA otoplili, kakor so načrtovali v Obamovem obdobju. Za Kubance bi bilo bolje, za oblasti pa verjetno precej slabše. Trump je režimu, ki se poigrava z navideznim slovesom od vladavine družine Castro, postregel z neznansko količino kisika. Poskrbel je, da so morali zavreti uresničevanje gospodarskih in socialnih reform, tudi cenzuro so spet zaostrili, odstavili so urednike, ki so dovolili namigovanje na zahodne poglede in spodbujali svobodno razmišljanje.
Trumpu gre tudi zasluga, da se Havana po kratki otoplitvi z Washingtonom z vsemi močmi vrača pod rusko okrilje, od tam dobiva nafto, ki je ni več iz Venezuele, vsaj ne dovolj. Tudi Kitajci so Kubancem vse bliže. Odkar Kuba izgublja tla v Latinski Ameriki, kjer izginjajo Havani naklonjene vlade in ne bodo več potrebovali tisočev kubanskih zdravnikov, učiteljev in svetovalcev, zaveznike spet lahko išče samo daleč od doma. V Latinski Ameriki nima več Brazilije in Argentine, po novem niti Čila in Ekvadorja, Venezuela je vse bolj negotova zaveznica.
Formalno se bo Raúl Castro letos poslovil od predsedniške funkcije, konkretno bo ostal partijski šef in bo o vsem odločal še naprej. Za predsedniško funkcijo pripravljajo aparatčika nizkega profila, kako bo v resnici, pa bo jasno, ko se bo zgodilo. Lokalne volitve so bile samo navidezno izbiranje novih vladarjev.
