Tiskane izdaje
Odhod Rexa Tillersona in prihod Mika Pompea na čelo State Departmenta za Azijo nista bila presenetljiva. O takšni kadrovski rošadi se je po tihem že dolgo govorilo, tako da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bodo ta načrt dejansko uresničili. Prav čas, ko se je to zgodilo, zdaj povzroča novo zaskrbljenost.
Pompeo je znan po neomajnem stališču do Severne Koreje. Ker je predsednik Donald Trump napovedal, da se bo v kratkem sestal z vodjo Kim Džong Unom, se zdaj postavlja vprašanje, koliko bo novi zunanji minister vplival na izid tega zelo pomembnega dogodka in kaj njegovo imenovanje na omenjeno funkcijo nasploh govori o namerah Bele hiše v severovzhodni Aziji.
Vprašanje se glasi: Si Trump želi miru ali pa morda jemlje srečanje s severnokorejskim vodjem zgolj kot sredstvo za povečanje pritiska na vodstvo v Pjongjangu in s tem na vodstvo v Pekingu pa tudi na vse druge območne tekmece in zaveznike, katerih prihodnost je tesno povezana z usodo Severne Koreje?
Molk Kim Džong Una
Po svoje je pomenljivo že to, da Kim Džong Un za zdaj molči o srečanju. Čeprav je severnokorejski vodja Trumpu poslal povabilo na pogovore, in to po posebnem odposlancu južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina, ki je prejšnji teden najprej obiskal Pjongjang, nato pa tudi Washington, se o tem vprašanju ni več oglasil, odkar je ameriški predsednik sprejel njegovo povabilo. Tudi severnokorejski mediji še vedno ne poročajo o bližnjem srečanju, tako da je mogoče že iz tega razbrati, s kakšno previdnostjo k vsemu temu pristopa Kim Džong Un. Očitno ima za to več kot dovolj razlogov.
Dva dni pred tem, ko je postal državni sekretar, je Pompeo za medije pojasnil, da bo Trump s Severno Korejo zagotovil boljši sporazum od tistega, ki so ga z Iranom dosegli njegovi predhodniki, nato pa dodal: »Prejšnja administracija se je pogajala s pozicije šibkosti. Sedanja se bo pogajala s pozicije velikanske moči.«
Izrazil je prepričanje, da je povabilo Kim Džong Una na pogovore v resnici rezultat strogih sankcij in gospodarskega pritiska, zaradi katerih je bil severnokorejski vodja prisiljen privoliti v diplomatski aranžma, in ponovil, da je končni cilj vsega »popolna, pregledna in ireverzibilna denuklearizacija Severne Koreje«. Ob tem ni omenil cilja severnokorejskega vodje: varnostna zagotovila in podpis mirovnega sporazuma, da bi se po dolgih šestih desetletjih in pol korejska vojna končala.
Če bi se ameriški predsednik in severnokorejski vodja sestala brez poprej sprejete odločitve, da bosta izstopila vsak iz svojega avtističnega kroga – prvi od svoje edine namere doseči razorožitev Severne Koreje, drugi od edinega cilja pridobiti si ameriško priznanje –, njuno srečanje ne le da ne bi pripomoglo k odpravljanju nevarnosti nove vojne na Korejskem polotoku, temveč bi bil to lahko velik in nevaren korak nazaj, korak k sporu, ki se ga vsi bojijo. Ko gre za osebnosti, kot sta Trump in Kim, prvi neuspešni pogovori prav gotovo ne bi vodili k novemu poskusu. Bolj verjetno je, da bi vodili v – katastrofo.
Prav zato se na srečanje med Trumpom in Kimom vse bolj gleda kot na najbolj drzno kockarsko potezo, ki so jo ZDA naredile v minulih nekaj desetletjih. Pompeo je, še preden je prevzel novo funkcijo, zatrdil, da severnokorejski vodja po vsej verjetnosti od sodelavcev ne dobiva kakovostnih podatkov in nasvetov in da se očitno ne zaveda dejanskega razmerja moči.
Prav zaradi tega si morda še vedno domišlja, da bi lahko z jedrskim orožjem izsiljeval ZDA in Južno Korejo in bi lahko združitev Korejskega polotoka izpeljali v režiji vodstva v Pjongjangu. Zato bi utegnili biti neposredni pogovori koristni, je poudaril Pompeo, da bi Kim Džong Un dojel, kako otipljiva je nevarnost ameriškega oboroženega napada. To bi ga morda lahko pripravilo do razoroževanja …
… ali pa tudi ne
Kljub osamitvi severnokorejskega režima si je težko predstavljati, da se njen vodja ne zaveda stvarnosti, ki ga obdaja, in da njemu osebno ali njegovi sestri Kim Jo Džong med bivanjem v Južni Koreji ni nihče pojasnil, kje je rob prepada. Dejstvo je, da Kim Džong Un nima veliko izbire. Zato igra na vse ali nič.
Mirna premostitev korejske krize je možna, a zgolj, če takšnega scenarija ne bo kdo a priori prečrtal s črnim svinčnikom. Če se bosta Trump in Kim sploh srečala, bo srečanju sledila vrsta nadaljnjih diplomatskih pobud. Po poročanju japonskih medijev premier Šinzo Abe proučuje možnosti, da bi se tudi sam sestal s Kim Džong Unom. Ni nujno, da pogajanja takoj prinesejo želene rezultate, je pa pomembno, da se jih ne obsodi na propad, še preden se začnejo. Vztrajanje, da se mora Kim prvi odreči orožju, je pogoj, ki ne pušča prostora za premik naprej. Vodja ne more ukazati denuklearizacije že zaradi notranjih pritiskov. Njegova avtoriteta nad partijskimi in zlasti vojaškimi mogočneži je namreč pogojena prav z rdečim gumbom, s katerim je grozil Trumpu.
Vprašanje je tudi, kdo bo popeljal koga prek spolzkega mostu, ki povezuje vojno in miroljubno obalo. Trump Pompea ali Pompeo Trumpa. Če je vse to predstava enega moža, če se je ameriški predsednik sam odločil sprejeti Kimovo povabilo na pogovore in bo tudi sam odločal, kako jih bo začel, utegne novi državni sekretar zgolj poslušno slediti šefu. Govori se tudi, da bo Trump za novega svetovalca za državno varnost imenoval Johna Boltona, bivšega ameriškega veleposlanika v ZN in enega najodločnejših zagovornikov bombardiranja Severne Koreje.
Odziv Kim Džong Una na omenjanje njegovega imena je močnejši pritisk na jedrski sprožilec. V tem primeru ne moremo kaj dosti pričakovati od zgodovinskega vrhunskega srečanja. Če to sploh bo.
