Slovo zgodovinskega predsednika

Prvi temnopolti predsednik je v zadnjem govoru pozval Američane, naj varujejo demokracijo.

Objavljeno
11. januar 2017 22.27
USA-OBAMA/
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
New York – Barack Obama je končal svojo predsedniško zgodbo, kot jo je začel, z govorom o upanju, tokrat kot zdravilu za pogrezanje sveta v vse večjo negotovost. »Da, zmoremo«, »Da, zmogli smo«, je poskušal vliti vero več kot polovici Amerike, ki s strahom pričakuje njegovega naslednika. V Belo hišo je prišel s pozivom k enotnosti, zapušča jo v še bolj razdeljeni državi.

Slabo uro dolg nagovor je bil pretkan s podobno visokoletečo in optimistično retoriko, ki je pred osmimi leti v državi, upehani od dveh vojn in osupli ob drvenju v gospodarsko krizo, sprožila val upanja, da jih bo takrat 47-letni senator popeljal na novo pot. Verjeli so mu tudi v drugo, mnogi si želijo, da bi mu lahko še v tretje. »Tega ne morem,« se je nasmehnil, ko je dobrih 18.000 ljudi v dvorani skandiralo »še štiri leta«. Toda kljub navideznemu optimizmu je priznal, da »se o vsakih dveh korakih naprej včasih zdi, kot da naredimo korak nazaj«.

Vedno znova je opozarjal na pomembnost ohranjanja ameriških demokratičnih vrednot, znova je obljubil, da bo naredil vse za čim bolj učinkovit prehod k novi vladi, ter prepričeval Američane, da imajo kot državljani najpomembnejšo vlogo pri nadzoru in usmerjanju oblasti, od lokalne do zvezne ravni. »Če ste utrujeni od prepirov z neznanci na spletu, se poskusite pogovarjati z ljudmi v resničnem življenju,« jih je pozval k aktivizmu in veri v Ameriko in Američane. Statistiki so brž našteli, da je kar 20-krat omenil besedo demokracija.

Sortirane ZDA

Začetek 21. stoletja je po njegovih besedah eden od trenutkov, ko razparana solidarnost med ljudmi ogroža njene vrednote. »Naraščajoča neenakost, demografske spremembe in strah pred terorizmom – vse te sile ne preizkušajo samo naše varnosti in blaginje, ampak tudi demokracijo,« je dejal. Opozoril je, da bosta prihodnost države pomembno zaznamovali globoka politična razklanost in medrasni odnosi, pri čemer je to dvoje pogosto povezano.

Publicista Bill Bishop in Robert Cushing sta ob Obamovem vzponu leta 2008 v knjigi The Big Sort (Veliko sortiranje) zapisala, da se Američani vse bolj selijo v kraje, kjer ljudje razmišljajo podobno kot oni. Esejist George Saunders je pred kratkim v časniku New Yorker ugotovil, da sta levica in desnica postali »podnaciji«, »sostanovalki, ki več ne govorita druga z drugo«. Vodja republikanskih senatorjev Mitch McConnell je zgodaj ob prevzemu oblasti izjavil, da je najpomembnejša naloga desnice preprečiti Obami drugi mandat. Na levici so nenehno napadali predsednika, da poskuša iskati kompromise z desnico.

Kritiki Obamove dediščine po svetu pogosto naivno pozabljajo, kako delujejo ZDA in da so sistem, ki je bil namenoma zasnovan za počasne spremembe. Hkrati so obdobja liberalnih preskokov v družbi po besedah Brycea Coverta in Mika Konczala v časniku The Nation vse bolj kratkotrajna. »Nova pogodba« Franklina Roosevelta je ostala brez sape po štirih letih, program »Velika družba« Lyndona Johnsona je izgubil kongresno podporo po dveh letih, razpolovni čas liberalnih zamisli je v času Obame trajal dobrih sedem mesecev, preden je desnica prevzela kongresni nadzor in sistematično ohromila zakonodajni proces.

Senca rasizma

Rešitev razsutega gospodarstva in zdravstvena reforma tako ostajata največja dosežka njegove vladavine. Slednja je sicer tarča novih oblasti, a se zdi, da desnica ne bo mogla ukiniti bistvenih pridobitev, ki jih je Obamacare prinesla milijonom Američanov. Zagotovo pa se bo vpisal v zgodovino kot politik, ki je odpravil eno izmed največjih nevidnih ovir v ameriški družbi in temnopoltim vsaj delno povrnil upanje, da so vrata navzgor odprta tudi njim, čeprav veliko bolj tesno. Hkrati je njegova barva kože pomembno vplivala na politično razpoloženje v državi.

Še vedno močna rasna razdeljenost ZDA je postala ena od žariščnih točk njegovega predsedovanja. »Po moji izvolitvi so govorili o porasnih ZDA. Takšne vizije nikoli niso bile realistične, rasa še naprej pomembno deli družbo,« je dejal v torek. Mnogi so mu očitali, da ni dovolj glasno govoril o takšnih delitvah ali dovolj ostro pritiskal za reformo politike priseljevanja. Toda poleti 2009, ko je belopolti policist aretiral temnopoltega profesorja s Harvarda, ker je na silo odklepal lastno hišo, je Obama dejal, da je bilo to neumno in da policija načrtno večkrat ustavi temnopolte in priseljence iz Latinske Amerike. To je takoj sprožilo oster odmev konservativnih medijev, posebno republikanskih trobil, kot je Fox News.

Predsednikova priljubljenost je zdrsnila z 51 na 46 odstotkov, in nemudoma je bilo jasno, da bo razprava o rasi tudi ob Obami (ali prav zaradi njega) zelo težavna, prva temnopolta družina pa bo v Beli hiši morala živeti vzorno življenje, če si želi prestati presojo belske Amerike. Ta je celo izobraženo in kultivirano prvo damo Michelle Obama razglasila za »jezno črnko«. Vse to se je morda strnilo v čustvenem delu torkovega nagovora, ko se je s solzami v očeh zahvalil ženi za oporo v osmih letih Bele hiše. Ta niso razblinila (prikritega) rasizma nekaterih Američanov, ampak so ga na neki način celo okrepila. Kot je pronicljivo ugotovil publicist Ta-Nehisi Coates, je »Donald Trump cena, ki jo je Amerika plačala za prvega temnopoltega predsednika«.