Tiskane izdaje
Strma demografska rast se bo preoblikovala v velikanski migracijski pritisk na Evropo, opozarja Bill Gates, ustanovitelj in predsednik Microsofta, ki se že dolgo ukvarja s filantropičnimi projekti v Afriki. Zahod svari pred invazijo.
Evropska celina bi morala poskrbeti za to, da bi otežila prihod Afričanov prek aktualnih poti, pravi Gates. Namesto tega bi sama morala bistveno bolj in na konsistenten način povečati svojo pomoč in vplivati na razvoj tega dela sveta, je pred kratkim komentiral v intervjuju za nemški časnik Welt am Sonntag. Ni mu mogoče očitati, da ne pozna razmer na afriški celini, in ni ga mogoče obtožiti, da ni pripravljen pomagati. S tovrstnimi vprašanji se ukvarja skoraj dve desetletji.
»Model Merkel«
Na koncu sta se velikodušnost in gostoljubje, povzeta v dobrodošlici kanclerke Angele Merkel, izrečeni konec poletja 2015, potrdila za uničujočo politično govorico. Izkazalo se je za nevarno, če priseljencem pokažeš preveč velikodušnosti, kot je to pred dvema letoma storila najmočnejša političarka Evrope, celina je zdaj pred nevarnostjo, da jo bo preplavila nesrečna populacija na begu iz Afrike, pripoveduje Bill Gates. Vstopil je v aktualno, zelo občutljivo politično razpravo o priseljencih, ki množično prihajajo, v zadnjem času predvsem čez Sredozemsko morje in na južnoitalijanske obale. V Italiji, ki je najbolj izpostavljena, so razmere postale krizne, država nosi na svojih plečih največje breme razmer, ki pa so skrajno težke pravzaprav že desetletje in več.
Ameriški milijarder je spregovoril o »modelu Merkel«: »Po eni strani lahko pokažeš plemenitost in velikodušnost pri sprejemanju priseljencev in beguncev, toda bolj kot to počneš, bolj svet opazi – in na koncu je vse več ljudi motiviranih, da zapustijo Afriko in pridejo sem,« je povedal za nemški časnik. Gates predlaga dve smeri delovanja. Prvič, »Evropa mora poskrbeti, da bodo aktualne poti, po katerih Afričani prihajajo na celino, postale težje dostopne«. Drugič, »posledica izrazite demografske rasti v Afriki bo zelo velik migracijski pritisk na Evropo – razen če bi države članice povečale pomoč celini onkraj morja.«
Gostoljubje ali človekoljubje
To so teme, o katerih imajo različne politične sile in vlade v Evropski uniji že več let različna mnenja. Gates je v zadevo vpleten zelo neposredno. Leta 2000 je skupaj z ženo ustanovil Bill & Melinda Gates Foundation, zasebno organizacijo, najpomembnejšo na svetu, ki se ukvarja z dobrodelnimi dejavnostmi. Njen operativni kapital znaša okoli 40 milijard dolarjev, to je kaka četrtina celotne vsote, ki jo ima na voljo Evropska unija, namreč 145 milijard evrov. Vendar so razmerja popolnoma drugačna, če upoštevamo prispevek k razvoju Afrike in nerazvitih držav. Leta 2015 je proračun Evropske unije za »razvojno sodelovanje« znašal 2,4 milijarde evrov, medtem ko je v istem obdobju fundacija Billa Gatesa v te namene dala dvakrat toliko, to je 5,1 milijarde dolarjev. Denar so uporabili za številne sanitarne in socialne projekte, za podporo kmetijstvu in strokovno usposabljanje v najsiromašnejših območjih sveta.
»Nujno je treba določiti merila za sprejem ljudi in razdeliti naloge. Brez tega bo Italija postajala območje anarhije, Nemčija bo po svoji volji odbirala migrante, Francija bo prisiljena sprejeti tiste, ki jih bo Nemčija zavrnila, vzhodnoevropske države pa se bodo še vnaprej otepale vseh ...« Foto: AP
Gates torej ni tisti, ki bi samo pridigal, ampak tudi praktično deluje, že 17 let se ukvarja s strategijo pomoči v revnih delih sveta, od koder prihaja največ priseljencev te dobe. V zadnjem času je milijarder nekoliko korigiral svoje stališče. Še januarja leta 2016 je na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu govoril tole: »Nemčijo in Švedsko je treba pohvaliti za način, kako sprejemata priseljence. Združene države bi morale slediti njunemu zgledu.« To je bil čas, ko je bil predsednik še Barack Obama, upiral se je pritiskom demokratov v kongresu, ki so se zavzemali za sprejem večjega števila beguncev iz Sirije in Bližnjega vzhoda.
Zdaj se je kontekst spremenil. Gates še vedno laska nemški vladi, toda z drugačnimi motivi: Nemčija namenja 0,7 odstotka bruto domačega proizvoda afriškim in azijskim državam, in to je fenomenalna številka, pravi filantrop. Tudi druge evropske države bi po njegovem mnenju morale temu slediti.
Financirana humanitarnost
V evropski mentaliteti so do zdaj prevladovali finančni razmisleki, ti so imeli prednost pred humanitarnimi vlaganji in sodelovanjem, vmes je bila kvečjemu kaka posamična pobuda, na primer držav, ki so zaradi geografske bližine posebno zainteresirane za stabilizacijo razmer na afriški celini. Italija je, recimo, letos pozimi namenila 200 milijonov evrov Nigeriji, Libiji in Tuniziji za preprečevanje trgovine z ljudmi in nezakonitih migracij. Toda ukrepati bi bilo treba zelo pospešeno, pravi Gates, po njegovih besedah Nemčija in Evropska unija nista v položaju, ko bi lahko poskrbeli za tiste Afričane, ki so se že odločili za pot.
Italija kot odlagališče
»Evropska priseljenska politika je popolnoma neodgovorna. Italija ne more sprejeti vseh teh množic ljudi, ki prihajajo iz Afrike in Bližnjega vzhoda,« je v intervjuju za Corriere della Sera v teh dneh komentiral znani francoski politolog Gilles Kepel. »Ne more postati odlagališče za celotno afriško celino, sprejemati tuje ladje s prišleki, medtem ko preostala Evropa ne naredi nič, da bi pomagala.« Po njegovem mnenju bi se morali v Bruslju zbrati voditelji Francije, Nemčije in Italije ter izoblikovati skupno politiko o tem, kako se spopadati z migrantskim vprašanjem.
Zelo je kritičen do sedanjega dogajanja v Evropski uniji, kjer o temi ni nobenega usklajevanja. Italija, češ da lahko postane nekakšno sivo območje, kamor prihajajo migranti brez vsakršnega nadzora in koordinacije evropskih partnerjev. Država tako tvega destabilizacijo, razmere so posebno občutljive pred volitvami, ki bodo prihodnje leto, priseljevanje lahko da nov zagon skrajni desnici in Gibanju 5 zvezd, meni akademik Kepel, specialist za bližnjevzhodne študije in muslimanske skupnosti na Zahodu.
Medtem pa so evropske institucije pogreznjene v svoje neskončne birokratizirane procedure in notranje mehanizme, ne sprejemajo odgovornosti, ki je tu. »Tematika bo vse bolj eksistenčna za evropsko enotnost. Nujno je treba določiti merila za sprejem ljudi in razdeliti naloge. Brez tega bo Italija postajala območje anarhije, Nemčija bo po svoji volji odbirala migrante, Francija bo prisiljena sprejeti tiste, ki jih bo Nemčija zavrnila, vzhodnoevropske države pa se bodo še vnaprej otepale vseh ... Nobena evropska država tega ne more rešiti brez drugih. Ponavljam, Nemčija, Francija in Italija morajo kar se da hitro poiskati skupen, vseevropski odgovor.«
