Tiskane izdaje
Za drugo podobno opozorilo so ta teden poskrbeli obrambni ministri Nata, ko so med zasedanjem v Bruslju ustanovili dve novi poveljstvi (atlantsko in evropsko). S to določitvijo naj bi ustrezno povečali mobilnost zavezniških enot v Evropi v primeru »ruske nevarnosti«. Opazovalci so dogodek komentirali kot vzpostavljanje »vojaškega schengena« za neomejeno čezmejno gibanje orožja in vojakov po Evropi. Vtis, da gre zares, je podkrepil generalni sekretar pakta Jens Stoltenberg, ki je ves čas poudarjal izjemen pomen »dvoodstotne klavzule«, ki da jo morajo pri oboroževanju čim prej izpolniti vse članice, za povrhu pa je tik pred začetkom münchenske varnostne konference ugledala luč dneva še raziskava konservativnega ameriškega »think tanka« Rand Corporation (Research ANd Development), ki je postala tudi sestavni del letošnjega Münchenskega varnostnega poročila (Munich Security Report). V njej avtorji opozarjajo na dramatično vojaško »šibkost« Natovih zavezniških sil v primerjavi z ruskimi, kar bi lahko imelo usodne posledice v primeru ruskega izzivanja na vzhodnoevropskih mejah.
Kot da bo jutri vojna
Če seštejemo vse troje, v Evropi vse od ukrajinske krize in ruske priključitve Krima leta 2014 še nismo bilo pod takim »vojaškim pritiskom«, kot smo ta čas. Nato je zaradi ukrajinskega konflikta na vzhodu Evrope resda že pred časom okrepil svoje enote za hitro posredovanje in povečal njihovo bojno pripravljenost, kar naj bi vsaj na papirju zadoščalo za primer morebitnega (kdo pa si v resnici želi vojne v Evropi) ruskega napada, to pa je bilo tudi vse.
Kar se dogaja zadnje čase, ob vseh napetostih, ki jih je med ZDA, Rusijo in vse bolj tudi Kitajsko čutiti tako rekoč v vseh kriznih žariščih (na kar je opozarjal Ischinger), že spominja na povsem resne priprave na morebitno vojno. Tudi v Evropi. Kot da bi bilo mir mogoče zagotoviti le še s čim boljšo vojaško pripravljenostjo in oboroževanjem.
Komaj verjetna premoč Rusije
Podatki iz študije ameriške korporacije »RAND«, ki so bili namenjeni tudi več kot petsto uglednim udeležencem münchenskega foruma, so sami po sebi strah vzbujajoči. V primeru morebitne ruske vojaške operacije na vzhodu Evrope, ki so jo raziskovalci vzeli za izhodišče za svoj scenarij, bi Zahod, vključno z Natovimi enotami v baltskih državah in ameriško brigado na Poljskem, lahko zbral največ 32.000 vojakov, medtem ko naj bi jih imela Rusija na voljo 78.000. Še večje nesorazmerje je po ugotovitvah študije pri oborožitvi. Nato naj bi imel v tem delu Evrope v pripravljenosti največ 129 tankov, Rusija 757. Pri oklepnih transporterjih je razmerje 280 proti 1276, v še večjih škripcih pa naj bi bil Nato pri težki artileriji in samohodnem topništvu (1 proti 11). Edino področje, kjer je Nato v prednosti, naj bi bilo letalstvo (več kot 5300 najsodobnejših Natovih letal proti 1251 ruskim). Zavezništvo bi z njim, predvsem z najsodobnejšimi in za radarje nevidnimi ameriškimi lovci vrste F-35, po oceni študije v veliki meri lahko kompenziralo rusko premoč na vseh drugih področjih, kar pa seveda ni bil namen študije.
O razoroževanju pa nič
Ameriška študija na koncu poudarja, da ta varnostno-politični paradoks na vzhodu Evrope obstaja že leta, da so se ga v Natu ves čas zavedali, da pa ga tudi zaradi svoje siceršnje strateške premoči (kljub zahtevam baltiških držav) na operativni ravni niso želeli odpravljati z golim dodatnim oboroževanjem. V bruseljskem poveljstvu naj bi stavili na zadržano oboroževanje in predvsem na dialog. Kljub temu pa bi se bilo dobro zavedati, so v študiji poudarili avtorji, da bi se Zahod v primeru nenadnega političnega preobrata v Rusiji lahko znašel v resnih težavah. V Münchnu naj bi udeleženci zato razpravljali tudi o tem.
Verjetno na podoben način, kot so to pred njimi ta teden storili obrambni ministri Nata. Kajti na razoroževanje, kot eno izmed možnosti za odpravo vojaških groženj in nesorazmerij, v Evropi očitno nihče več ni pripravljen pomisliti.
