Tiskane izdaje
Po vsem svetu so katoliški verniki danes molili ob dvajsetletnici smrti Agnes Gonxha Bojaxhiu, bolj znane kot Mater Tereza. Po priljubljenosti so jo desetletja primerjali z največjimi zvezdami Hollywooda in glasbenega sveta, k njej so najbolj vneti verniki molili, ko je bila še aktivna dobrodelnica in je zbirala denar in prostovoljce za svoje pribežališče revežev v Kalkuti.
Za svetnico so mater Terezo, ki je bila albanskim staršem leta 1910 rojena v Skopju, razglašali že za življenja, ko je v Indiji delala z reveži in jih med zdravljenjem vneto pokristjanjevala, njene redovnice pa so se razkropile po vsem svetu, v 133 državah imajo svoja predstavništva. Videti jih je kjerkoli po svetu, tudi pri nas, prepoznavne so po sila skromnih belih oblačilih z modro obrobo.
S svojo mistiko je prepričljivo osvojila poljskega papeža Wojtylo, ki je bil tudi mistik in ne samo politik, kakor je pretežno obveljalo v zgodovinskih zapisih. Tudi njega so verniki razglašali za svetnika komaj nekaj ur po smrti. Vzkliki Svetnik naj bo, so odmevali po Rimu in veliko prispevali, da so postopek beatifikacije in kanonizacije izjemno pospešili.
Zdaj sta Mati Tereza in Janez Pavel II. oba res že svetnika. Zanjo, ki je bila najbolj odmevni in povsod, tudi med drugače mislečimi, sprejeti simbol katolištva, je dal Wojtyla celo spreminjati pravilnik o svetnikih, ki sicer velja za posebej točno, natančno in tudi malo skrivnostno pisanje. Že leto po njeni smrti ni več veljalo, da morajo vsi postopki za beatifikacijo čakati najmanj pet let po smrti, da bi se lahko začeli.
S svojim nesebičnim delom za reveže in trpeče je znala premakniti meje svojega reda tudi čez železne zavese, na Kubo in v Sovjetsko zvezo. Foto: AFP Photo
Za Terezo, ki ji je Nobelova nagrada za mir leta 1979 dodala tudi avreolo civilnega, laičnega sveta, čakanje ni bilo potrebno. Po dobrih petih letih je bila že blažena. Za razlog posvečenja so vzeli primer čudežnega ozdravljenja dekleta, ki je imelo raka na črevesju. Bilo je v obdobju, ko je institucija kot že marsikdaj prej potrebovala nove svetnike, ki privabljajo vernike in spodbujajo romanja. Z vsega sveta so prišli v Vatikan na slovesnosti, ki jih je po starem vodil sam papež, po novem pa beatifikacije opravijo v deželi, kjer je bil prihodnji svetnik doma ali je tam deloval, samo kanonizacije pa opravijo v Rimu.
Mit ne dovoli postavljanja vprašanj
Toliko lepih zgodb je bilo napisanih o ženski z imenom Agnes Gonxha Bojaxhiu, da je kljub celi vrsti kritičnih zapisov njenih prostovoljcev iz Kalkute brezpredmetno postavljati pod vprašanje njeno svetost, ki so jo v Rimu slovesno zapečatili s kanonizacijo pred letom dni. Ceremonij v Rimu se je udeležilo na sto tisoče ljudi, kot razlog za to pa je obveljala čudežna ozdravitev bolnika z možganskim tumorjem. Kanonizacija Matere Tereze bila vrhunec Frančiškovega lanskega katoliškega svetega leta usmiljenja.
Kritiki iz cerkvenih in laičnih vrst so se Tereze sicer večkrat lotili, ko je šele postajala slavna in oboževana. Enim je šlo v nos, ker je za svoje karitativno delo sprejemala donacije kogarkoli, ki jih je bil pripravljen darovati, tudi diktatorjev in sumljivih bogatašev, ki jih je sicer svet zavračal. Njeni prostovoljci, zlasti tisti, ki so kaj vedeli o zdravljenju, so opozarjali na neznosno nesnago v njenih ustanovah, pa tudi na pomanjkanje zdravil in tako rekoč popolno odsotnost medicinske nege.
V osemdesetih letih so ji zamerili, ker je sprejela odlikovanje legije časti od haitskega diktatorja Jeana-Clauda Duvaliera, ki je bil tudi njen donator. Po drugi strani so jo hvalili, ker je znala s svojim nesebičnim delom za reveže in trpeče premakniti meje svojega reda tudi čez železne zavese, na Kubo in v Sovjetsko zvezo.
Posvetitev romarskega središča v Prištini
Laični del kritikov se je lotil vztrajnega pokristjanjevanja ljudi, ki so prihajali v ustanove Matere Tereze. Očitali so ji, da je pripadnikom drugih veroizpovedi vsiljevala sprejemanje krščanske vere, vero pa po njihovih trditvah postavljala kot temeljno zdravilo za vse tegobe revežev in trpečih. Ker je bila udarna sila papeških bojev in ofenziv proti prekinitvi nosečnosti, so jo nasprotniki razglasili za nazadnjaško. To je vojna proti otrokom, gre za umor nedolžnega otroka, ki ga zagreši lastna mati, je bila njena teza.
Najpomembnejši dogodek današnje dvajsetletnice smrti je bila posvetitev romarskega središča Matere Tereze v Prištini. Papež je tja poslal maševat kardinala Ernesta Simonija, albanskega duhovnika, ki je bil v času diktature obsojen na zaporno kazen in prisilno delo.
