Tiskane izdaje
München – Poleg tridesetih predsednikov držav in vlad ter sedemdesetih obrambnih in zunanjih ministrov je na varnostni konferenci v Münchnu sodelovalo tudi veliko analitikov varnostnega in političnega položaja v svetu.
Pogovarjali smo se s profesorjem mednarodnih odnosov in direktorjem Inštituta za politične vede univerze v švicarskem St. Gallenu Jamesom W. Davisom. Dolgoletni urednik revij European Journal od International Relations, Foreign Affairs in drugih ter avtor številnih knjig o mednarodnih odnosih ter konfliktih predava na vrsti uglednih univerz.
Münchensko varnostno konferenco je pospremila napoved premirja v Siriji, kjer rusko bombardiranje nasprotnikov sirskega predsednika Bašarja al Asada prinaša nove žrtve in begunce. Ali iz tega lahko pride kaj pozitivnega, morda celo zmanjšanje napetosti med Zahodom in Rusijo?
Nisem zelo optimističen. Mislim, da so pred nami še tedni ruskega bombardiranja Alepa in ustvarjanje novih beguncev, s katerimi se bo morala ukvarjati Evropska unija. S tem so že zdaj velike težave, zdaj pa bodo ZDA in druge vodilne zahodne države še teden dni upale, da se bo zgodil čudež in bomo dobili premirje. Ne verjamem, da je premirje mogoče, ne da bi Ruse in njihovega zaveznika Bašarja al Asada prepričali, da na bojnem polju ne morejo dobiti vsega, kar si želijo. Zdaj to dobivajo.
Pa bi bila Rusija morda lahko malo bolj sprejemljiva do zahodnih zahtev zaradi svojih gospodarskih težav? Ko so začeli posredovati v Ukrajini in Siriji, gotovo niso računali na tak padec cene nafte, kakršnega zaznavamo zdaj. Bodo morda v zameno za končanje sankcij pripravljeni na koncesije?
Skupni učinek sankcij, nizke cene nafte in posredovanj v Siriji ter Ukrajini je vsekakor breme za rusko gospodarstvo, ki je moč izgubljalo že prej. Morda bo to Putina obdržalo pri pogajalski mizi, tako on kot rusko ljudstvo pa sta pokazala pripravljenost za veliko trpljenje v zameno za svoje politične cilje.
Ali se strinjate s turškim premierom Ahmetom Davutoğlujem, ki je ruske in sirske sile obtožil etničnega čiščenja na severu države?
Tega ne bi imenoval etnično čiščenje, bi pa rekel, da gre za čiščenje opozicije. Zelo si prizadevajo potisniti nazaj opozicijske sile, med tem početjem pa ustvarjajo velike dolgoročne probleme.
Na münchenski varnostni konferenci pa je bilo vendarle mogoče čutiti vsaj nekaj upanja, da se bo položaj v Siriji umiril, čeprav je večina udeležencev izjavljala, da hočejo najprej videti rezultate.
Ljudje so olajšani, da se Rusija in ZDA še pogovarjajo, kar ni slabo, a smo nekateri zaskrbljeni zaradi ustvarjanja še enega zamrznjenega konflikta kot del širše strategije Kremlja in gospoda Putina. Konflikte, ki jih lahko vključi in izključi po svojih potrebah, imamo že v Pridnestrju in Ukrajini, zdaj pa tudi v Siriji, in ne vem, zakaj bi nenadoma optimistično verjeli v rusko željo po rešitvi teh konfliktov. Ti so ta čas precej večji problem za Evropsko unijo, transatlantsko solidarnost in Turčijo kot za Rusijo.
Še posebno velik problem so za Evropo. Ali mislite, da nemška kanclerka Angela Merkel in turški predsednik Erdoğan lahko poskrbita za olajšanje begunske krize?
Erdoğan je na čuden način postal kritični akter. Sprejema zelo veliko beguncev, za kar mu moramo biti hvaležni, to pa mu daje tudi vpliv na Evropsko unijo, saj z odpiranjem meja vedno lahko poveča begunski tok. Nemce ima v kotu, vedo, da mu morajo za nadzor nad begunskim tokom ponuditi koncesije ter zagotoviti denar.
Hkrati pa se turški predsednik bojuje proti nemškim in ameriškim zaveznikom Kurdom.
To je popolna nevihta, vse je medsebojno povezano. Rusi s Turki vodijo besedno vojno, z ustvarjanjem vse več beguncem pa jim dajejo orožje za pritisk na EU, čeprav so Evropejci in Turki zavezniku v Natu. Še več, Nemci podpirajo Kurde, Turki pa si prizadevajo za njihovo oslabitev. Kriza je zelo zapletena, če potegnete nit na eni strani, na drugi strani hkrati potegnete niti, ki si jih niste niti predstavljali.
Ali v to kategorijo sodi tudi Natova odločitev za pomoč pri nadzoru nad tihotapci ljudi v Egejskem morju?
Če vse upoštevamo, je to bila najbrž pravilna odločitev, Nato ima sredstva in možnosti, ki jih posamezne države na območju nimajo in z zagotavljanjem informacij o tem, kaj se dogaja v Egejskem morju in na turško-iraški meji lahko lokalni oblasti, obalnim stražam, Frontexu in državnim vojska omogočijo nadzor nad begunskim tokom. To je pozitivno, dogajanj pa večinoma ne bo spremenilo.
Kaj pri tem lahko doseže nemška kanclerka Angela Merkel?
Kanclerka Merklova je zdaj najbrž največje upanje za Nemčijo, Evropo in transatlantsko sodelovanje, a je treba razumeti tudi njen domači politični položaj: njeno sprejemanje beguncev je med prebivalstvom ustvarilo veliko negotovost. Potrebujemo evropsko rešitev, ki bo odvzela nekaj pritiska nanjo, razumeti moramo, da na evropskem odru ni nikogar, ki bi namesto nje lahko združeval različne strani. Na isti liniji drži Evropo in Turčijo, če ji ne bodo pomagali, ne bo v težavah le Merklova, ampak vsa Evropa.
Ameriški predsednik Obama je obljubljal, da bo vodil iz ozadja, a ga ni veliko videti.
V intervjuju za Neue Zürcher Zeitung sem ocenil, da se morajo Združene države Amerike bolj velikopotezno vrniti v igro, saj imajo edinstveno možnost za vodenje v tej krizi. Kot globalna sila z globalnimi interesi razumejo trdo geopolitično igro, so pa tudi demokracija, ki hoče podpirati univerzalne vrednote. Evropski pogled na svet, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, mednarodnem pravu in mednarodnih ustanovah, zato lahko združujejo z ruskim in morda tudi turškim pogledom na svet, ki sta bolj osredotočena na trdnejše interese in politiko. Če ZDA ne bodo v igri, bo dogajanja v Siriji diktiral tisti z največjo puško, to pa je po zaslugi gospoda Putina Bašar al Asad.
Ruski premier Dmitrij Medvedjev je govoril celo o morebitno novi svetovni vojni. Ali ste zaskrbljeni?
Stvari lahko uidejo izpod nadzora, lahko se kdo zaračuna kot v primeru turške sestrelitve ruskega letala. V Turčiji in Rusiji imamo vse bolj avtokratska režima, ki svoje prebivalstvo mobilizirata s sklicevanjem na nacionalizem in religijo. To je eksplozivna mešanica, saj ne gre za racionalno, ampak za čustveno politiko, in ko ti dve državi tekmujeta za vpliv, je lahko nevarno. Če dodamo Islamsko državo in radikalni islam, je koktajl zelo nevaren.
Poleg tega imamo še spore med Saudsko Arabijo in Iranom.
Celoten sirski konflikt je zapleten, ker je bojno polje za regionalno geopolitično rivalstvo med Iranom in Saudsko Arabijo. Po eni strani so Arabci proti Perzijcem, po drugi šiiti proti sunitom in zelo težko je videti izhod. Na koncu se bodo morali oboji strinjati, da ne morejo radikalnim islamskim skupinam dovoliti določanja agende. Ti niso grožnja le interesom obojih v Siriji, ampak tudi njihovi legitimnosti kot nacionalnih držav.
Kje je tu nafta? Sedanje nižanje cen črnega zlata, ki ga spodbuja predvsem Saudska Arabija, prizadeva vse proizvajalke.
Del te enačbe je tudi ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev, zaradi katerega si ZDA lahko privoščijo manj zanimanja za območje kot prej. Po drugi strani pa poceni nafta zmanjšuje sredstva za Islamsko državo in slabi položaj gospoda Putina v širši geopolitični igri, ki jo, kot je videti, igra. Gre za različne smeri, ni več ene same.
