Tvegana simultanka bodočega saudskega kralja

Čistke v vrhu saudskega dvora nikakor niso povezane z »napredkom« in reformami.
Objavljeno
06. november 2017 17.24
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek
Saudska Arabija, ki je v zadnjih­ letih opazno prispevala k temu, da so se na naslovnicah znašle­ tragične novice iz nekaterih bližnjevzhodnih držav, v zadnjih dneh sama postaja novica.­ Saudski dvor, svetovni­ sedež nepotizma, korupcije in arogance, pretresajo čistke v režiji prestolonaslednika, ki pa jih - na prvo žogo - ne gre razumeti kot »spremembo smeri«, temveč utrjevanje oblasti.

Princ in prestolonaslednik Mohamed bin Salman, ki se je iz sorazmerne anonimnosti pred dvema letoma prebil v vrh saudske hierarhije, je minuli vikend dejansko prevzel oblast nad vsemi ključnimi vejami in institucijami oblasti v morda najbolj nazadnjaški državi na svetu, vodilni izvoznici nafte in neprekosljivi dolgoletni pokroviteljici globalnega terorizma - »resnični Islamski državi«.

Dvaintridesetletni sin kralja Salmana, ki nikoli ni veljal za resnega pretendenta za saudsko krono, a bo absolutno oblast v državi po napovedanem umiku ostarelega kralja najverjetneje prevzel že čez šest mesecev, je po mnenju poznavalcev razmer v zalivski kraljevini izvedel nekakšno »ofenzivo presenečenja«. Čistke, ki jih je z očetom - ta je v soboto s kraljevskim dekretom ustanovil protikorupcijsko komisijo - izvedel v imenu boja proti korupciji, so bile namreč uperjene proti vsem njegovim ključnim političnim, ekonomskim in družinskim konkurentom.

Obračun s konkurenco

Saudske varnostne sile so tako aretirale okoli 40 predstavnikov politične in gospodarske elite - med njimi štiri sedanje in enajst nekdanjih ministrov ter vrsto princev. Med aretiranimi in degradiranimi, proti katerim do zdaj ni bila vložena obtožnica, najbolj izstopata multimilijonar princ Alvalid bin Talal, ki je v zadnjih letih vlagal »svoj« denar v najbolj znana mednarodna podjetja na svetu, ter princ Miteb bin Abdula, dolgoletni prvi človek saudskih varnostnih sil - natančneje vsemogočne Nacionalne garde -, čigar ambicije so segale do vrha saudskega dvora.

Prestolonaslednik Mohamed se je zaradi samosvojega delovanja in lahkotnega preskakovanja trupel na svoji poti proti kroni v zadnjih mesecih - šele maja, ko je izrinil s poti svojega nečaka, je postalo jasno, kdo bo naslednji saudski kralj - zameril številnim mogočnežem, ki so se desetletja obnašali, kot da jutri ne obstaja. Ne le zaradi vulgarnega trošenja (ne le) naftnega bogastva, »sponzoriranja« vojn na Bližnjem vzhodu, astronomske orožarske trgovine in igranja »monopolija« na svetovnih borzah, ampak predvsem zaradi popolne nedotakljivosti. Predvsem s strani zakona. Prestolonaslednik se množičnih čistk seveda ni lotil zaradi želje po razbitju sistemske korupcije, katere del (oziroma »izdelek«) je še kako tudi sam, temveč izključno zaradi obračuna s politično in gospodarsko konkurenco, ki je do minulega vikenda obvladovala tudi tri veje varnostnih (in obveščevalnih) sil v državi, sicer največji uvoznici orožja na svetu.

Mimogrede: za svoje prvo potovanje v tujino si je ameriški predsednik Donald Trump izbral prav Saudsko Arabijo, kjer se je srečal tudi s princem Mohamedom in sklenil za 100 milijard dolarjev orožarskih poslov. Trumpov obisk je nekako sovpadel s saudsko blokado Katarja ter skorajšnjim kolapsom Zveze zalivskih držav za sodelovanje (GCC) - po trditvah analitikov je agresivno politiko do Katarja, ki je nekaj časa hodila po robu vojne napovedi, v celoti vodil prestolonaslednik - očitno nov bližnjevzhodni samodržec.

Rojevanje novega bližnjevzhodnega samodržca

Eden od razlogov za prestolonaslednikov obračun z vrhom varnostnih sil naj bi bilo - med drugim - njihovo »taktično« nasprotovanje brutalni vojni v Jemnu, enem izmed bojišč že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne (ob Siriji in Iraku), v kateri se za prevlado nad regijo in energetskimi potmi skupaj z globalnimi, regionalnimi in lokalnimi zavezniki in podizvajalci spopadata sunitska Saudska Arabija in šiitski Iran. Tudi v tej grozljivi vojni, o kateri je v medijih zaslediti bore malo poročil, naj bi igral vodilno vlogo krvoločni princ Mohamed, čigar strateški cilj je ob utrditvi (absolutne) oblasti tudi odprtje še več neposrednih front z Iranom. Tu je, v morda najbolj nenačelni koaliciji v moderni zgodovini Bližnjega vzhoda, treba omeniti tudi njegovo »odprto komunikacijo« z Izraelom in »dirigiranje« notranje politike v Libanonu, kjer je minuli vikend »zaradi silovitih pritiskov Irana in vmešavanja v notranje zadeve« odstopil neposredni podizvajalec saudskega dvora in predsednik vlade Saad al Hariri.

Res je tudi, da je princ Mohamed bin Salman v zadnjih mesecih storil nekaj obetavnih korakov. Močno je omejil vlogo skrajnih salafističnih klerikov, ideoloških utemeljiteljev Islamske države, ter ženskam vendarle dovolil, da (naslednje leto) sedejo za volan in (v spremstvu moških sorodnikov) obiščejo športne prireditve. A skupaj z Vizijo 2030, katere avtor je, je vse skupaj le obilna količina puščavskega peska v oči. Gre za igro prestolov.