V #panamapapers tudi več deset Američanov

Nekateri so krivdo že priznali, druge tožijo v civilnih tožbah. Podatki tudi na Delovi spletni strani.

Objavljeno
09. maj 2016 20.42
ICIJ
ICIJ

Leonarda Gotshalka, nekdanjega igralca ameriškega nogometa v moštvu Atlanta Falcons in poslovneža iz Oregona, so večkrat obtoževali kršenja zakona, še preden se je leta 2010 začel zanimati za nakup podjetja s sedežem v eni od davčnih oaz. V tožbah in kazenskih ovadbah so nekdanjega igralca v napadalni vrsti moštva, ki je igralo v NFL, obtoževali goljufij in izsiljevanja.

Panamska odvetniška družba Mossack Fonseca, ki se ukvarja s prodajo podjetij s sedeži v davčnih oazah, je najprej sporočila Gotshalku, da ne more poslovati z njim zaradi »negativnih informacij«, ki jih je odkril njihov oddelek, pristojen za skladnost poslovanja z zakonom. Gotshalk je prepričal družbo, da je še enkrat premislila o njegovem predlogu, in v elektronski pošti omenil, da je »že imel račune v davčnih oazah v Evropi, na Bahamih in v Belizeju« brez kakršnih koli težav.

Tri mesece zatem, 21. maja 2010, je zvezno državno tožilstvo v Philadelphii vložilo obtožnico proti Gotshalku in ga v njej obtožilo, da je bil najpomembnejši udeleženec spletkarske združbe, ki je izplačevala nezakonite provizije in na druge načine zviševala cene delnic tehnoloških podjetij.

Tri dni zatem, 24. maja 2010, je Mossack Fonseca v svojih notranjih dokumentih zapisala, da je Gotshalk izvedel nakazilo, vredno 3055 dolarjev. Denar je bil izplačan za podjetje Irishmyst Consultants Limited s sedežem na Britanskih Deviških otokih.

Gotshalk ni edini Američan, ki je imel sumljivo preteklost in je uporabljal storitve Mossack Fonsece. Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in drugi medijski partnerji so pregledali notranje dokumente odvetniške družbe ter odkrili podjetja, ki so povezana z vsaj 36 Američani, obtoženimi goljufije ali drugih resnih finančnih prestopkov.

ICIJ in njeni medijski partnerji so odkrili podrobne podatke o Gotshalkovem podjetju s sedežem v davčni oazi - in o drugih podjetjih, ki so povezana z Američani, obtoženimi finančnih nepravilnosti - v panamskih dokumentih. Ti dokumenti razkrivajo poslovanje Mossack Fonsece, ene največjih svetovnih trgovk s skrivnimi podjetji v davčnih oazah.

Nekatere med njimi so obsodili zaradi goljufije ali drugih zločinov. Med njimi sta tudi Martin Frankel, finančnik iz Connecticut, ki je priznal krivdo v 20 točkah obtožnice, ki se je nanašala na spletne goljufije, bančne prevare in organizirano izsiljevanje, in in direktor oregonskega podjetja Andrew Wiederhorn, ki je priznal krivdo za dva zločina v primeru, povezanem z enim največjih podjetniških škandalov v zgodovini Oregona.

Druge so obtožili v civilnih tožbah, ki so jih vložili organi, pristojni za nadzor nad vrednostnimi papirji, ali zasebni tožniki. Med njimi je bilo šest Američanov, ki so jih pred zveznim sodiščem v zvezni državi Washington obtožili, da so prek Mossack Fonsece odprli podjetje Dressel Investment Ltd. s sedežem v davčni oazi in z njim upravljali Ponzijevo shemo, ki je več tisoč pripadnikov srednjega razreda v Indoneziji stala skoraj 100 milijonov dolarjev.

V tožbi so zapisali, da sta se dva udeleženca sheme podjetja Dressel predstavljala vlagateljem kot finančna strokovnjaka, čeprav sta bila pravzaprav »nekdanji prodajalec gospodinjskih aparatov v ameriški trgovinski verigi Sears« in »odvetnik brez dovoljenja za opravljanje odvetniškega poklica, ki je samo še vozil avtobus za ljudi iz zvezne države Utah, da so lahko kockali v igralnicah na meji zvezne države Nevada«.

Strokovnjaki za Ponzijevo shemo in druge finančne prevare pravijo, da podjetja s sedeži v davčnih oazah pogosto sodelujejo pri goljufijah. »Goljufi imajo radi davčne oaze zaradi pomanjkljive preglednosti,« je povedala Ellen Zimiles, nekdanja zvezna državna tožilka v New Yorku, zdaj vodja enote za preiskave in zagotavljanje skladnosti poslovanja z zakonom pri družbi Navigant Consulting. Če se spretno povežejo različna podjetja s sedeži v davčnih oazah, »porabijo preiskovalci veliko časa za to, da nazadnje odkrijejo pravega lastnika«.

Zaradi sodelovanja Mossack Fonsece z več deset Američani, povezanimi s finančnimi nepravilnostmi, se lahko vprašamo, kako dejavno družba uresničuje svoje zaveze o tem, da je treba upoštevati mednarodne standarde za preprečevanje pranja denarja in onemogočati kriminalcem, da bi uporabljali podjetja v davčnih oazah.

Tiskovna predstavnica Mossack Fonsece ni odgovorila na vprašanja, povezana s tem člankom. V svojih prejšnjih izjavah je družba povedala, da je »brezhibno poslovala v svoji državi in na drugih sodnih območjih, kjer imamo svoja predstavništva. Naši družbi nikoli nihče ni očital ali je obtožil česar koli v povezavi s kriminalno dejavnostjo.«

Družba je povedala, da si prizadeva, »da podjetij, ki jih ustanavljamo, ne uporabljajo za davčne utaje, pranje denarja, financiranje teroristov ali druge nezakonite dejavnosti«. Sporočila je, da zavrača stranke, ki so bile obsojene za zločine ali pa je zanje značilno drugačno sumljivo vedenje.

»Naši postopki, s katerimi skrbno pregledujemo stranke, določajo, da posodabljamo podatke o naših strankah in občasno preverjamo, ali podjetja, ki jih ustanavljamo, in posamezniki v teh podjetjih niso morda povezani z neprimernimi dejavnostmi,« so povedali predstavniki družbe.

Gotshalk in Frankel za izjave nista bila dosegljiva. Wiederhorn pa je dejal, da je offshore podjetje, ki je povezano z njim, bilo namenjeno za rutinske nepremičninske transakcije v Veliki Britaniji.

Velike količine

Skupini, ki je v Mossack Fonseci pristojna za skladnost poslovanja z zakonom, ne bi bilo treba dolgo pregledovati interneta, da bi ugotovila, da je nekdanji poklicni igralec ameriškega nogometa Leonard Gotshalk verjetno tvegana stranka.

Ameriška komisija za vrednostne papirje je leta 1994 vložila tožbo proti Gotshalku ter njega in druge obtožila, da so »napačno in zavajajoče obveščali« vlagatelje o podjetju, povezanem z naložbami v nafto in zemeljski plin. Leta 1995 je zvezni sodnik v Washingtonu izdal trajno sodno odredbo, s katero je Gotshalku prepovedal kršiti določila o boju proti goljufijam, zapisana v ameriških zakonih, ki urejajo poslovanje z vrednostnimi papirji.

Leta 2004 je sodišče v Oregonu obsodilo Gotshalka zaradi kraje ter odredilo, da mora plačati odškodnino in preživeti 20 dni za zapahi. Gotshalk je namreč najel visoka posojila in jih ni nameraval vrniti. Podatki o obsodbi so bili na voljo na internetu, saj je zgodbo objavil časopis Mail Tribune iz Medforda v zvezni državi Oregon in navajal besede policijskega detektiva, ki je povedal, da se je v različnih ameriških zveznih državah pogovarjal z več kot desetimi ljudmi, ki so trdili, da jih je Gotshalk ogoljufal.

V panamskih dokumentih ni nobenih zapisov o tem, da je Mossack Fonseca vedela za najnovejše Gotshalkove težave z zakonom, med katerimi sta bili tudi obtožba zaradi goljufije z vrednostnimi papirji v Pensilvaniji in nova tožba, ki jo je vložila komisija za vrednostne papirje.

19. maja bodo izrekli sodbo. Sodnik je odredil, da mora biti dokument zapečaten, toda drugi spisi ne navajajo, ali je bil Leonard Gotshalk v tem primeru dejansko obsojen. Tožba komisije za vrednostne papirje je zdaj začasno zamrznjena.

Gotshalkov odvetnik ni bil pripravljen odgovarjati na naša vprašanja in komentirati težav svoje stranke z zakonom ali nakupom podjetja v davčni oazi prek Mossack Fonsece.

Biti lastnik podjetja v davčni oazi ni nezakonito. Toda strokovnjaki za finančne zločine opozarjajo, da posredniki v davčnih oazah v skrbi za dobiček večkrat zamižijo na eno oko in manj podrobno preverijo svoje stranke, zato lahko zlonamerni posamezniki pridobijo nadzor nad podjetji v davčnih oazah in jih uporabljajo za odpiranje bančnih računov, ki jih je težko izslediti.

Revija Risk & Regulation podjetja Navigant Consulting je objavila članek o tem, kako si banke prizadevajo uresničevati predpise proti pranju denarja, in v njem zapisala, da so »med analizo uveljavljanja predpisov večkrat ugotovili, da so se uprave odločile dati prednost prihodkom« pred tveganjem za pranje denarja. Po prvi odločitvi o ohlapnejšem preverjanju tveganja za pranje denarja, ker so zaradi tega prihodki višji, so zapisali v članku, »je takšno odločitev lažje ponoviti in jo težje preklicati«.

Razkriti Panamski dokumenti kažejo, da so v Mossack Fonseci zaradi svojega poslovnega modela, ki omogoča izjemno veliko število strank, težje preverjali ozadje in dejavnosti svojih strank. Med letoma 2005 in 2015 je Mossack Fonseca ustanovila več kakor 100.000 podjetij v davčnih oazah, med drugim truste in navidezna podjetja. V več primerih je družba prenesla odgovornost za preverjanje morebitnih strank na banke in zunanje odvetniške družbe, ki so ji pomagale poslovati. Med odgovarjanjem na vprašanja organizacije ICIJ in drugih medijskih partnerjev so v družbi povedali, da so bili »zakonsko in praktično omejeni pri urejanju tega, kako je dovoljeno uporabljati podjetja, ki jih ustanovimo«.

»Neuradni« predstavnik

V pogovoru s tiskovno agencijo Associated Press je soustanovitelj družbe Ramon Fonseca povedal, da »praviloma raje ne sprejemajo ameriških strank«.

Panamski dokumenti razkrivajo, da tako razmišljajo deloma tudi zato, ker se bojijo ameriških organov pregona.

Razkriti dokumenti kažejo, da je leta 2000 ameriški zvezni preiskovalni urad FBI stopil v stik z ameriškim predstavnikom odvetniške družbe Michaelom B. Edgeem in mu zagrozil s sodnim pregonom, da bi od Mossack Fonsece pridobil podatke o podjetju v davčni oazi, ki je bilo vpleteno v »očitno bančno prevaro«.

Edge, ki je deloval kot posrednik za več sto podjetij, ki jih je Mossack Fonseca registrirala na Bahamih in v drugih davčnih oazah, je v elektronski pošti leta 2008 zapisal, da se je družba zaradi groženj zveznega preiskovalnega urada odločila, da mora postati »'neuradni' predstavnik ... Od takrat sem se vztrajno izogibal temu, da bi prejemal dokumente o strankah na svoj naslov, razen če to ni bilo popolnoma neizogibno; to sem počel zlasti zato, ker sem se zavedal, da me FBI povezuje z 'negativnimi' zadevami.«

Povedal je, da je še naprej sodeloval »izključno« z Mossack Fonseco, vendar je pazil, da ni imel »nobenih zaznavnih 'neposrednih' povezav z Mossfonom«.

V elektronski pošti je leta 2014 pojasnil, da ima Mossack Fonseca razmeroma malo ameriških strank, ker bi se rada izognila »nadaljnjim poskusom ameriških organov, ki napadajo partnerstvo«. Povedal je, da so s soglasjem enega od vodilnih partnerjev družbe Jürgena Mossacka »očistili ameriške stranke in niso več poskušali pridobiti novih, zato tudi niso oglaševali svojih storitev v ZDA; jaz pa sem poslovanje Mossfona opravljal v svojem imenu«.

Toda dokumenti kažejo, da so bile nekatere stranke, ki jih je k Mossack Fonseci pripeljal Edge, vpletene v goljufije v Združenih državah Amerike.

Leta 2003 so ameriški organi, pristojni za nadzor nad vrednostnimi papirji, obtožili eno od Edgeevih strank Mary Patten s Floride, da je pomagala izvesti naložbeno goljufijo, vredno šest milijonov dolarjev, in sicer tako, da je uporabila podjetje, ki ga je ustanovila Mossack Fonseca na otoku Jersey. Potem ko je Edge izvedel za obtožbe, je povedal odvetniški družbi, da so ga »zavedli v to, da je verjel«, da Pattenova potrebuje pomoč, ker je bila menda žrtev »zlonamerne tožbe«.

Leta 2005 je zvezni sodnik presodil, da je bila »ključna udeleženka« goljufije, in odločil, da morata Pattenova in še en obtoženec plačati pet milijonov dolarjev odškodnine, kazni in obresti.

Še ena Edgeeva stranka je bil Harvey Milam, poslovnež iz Mississippija in sin pokojnega J. W. Milama, enega od morilcev Emmetta Tilla. Ta grozljivi umor je pomagal spodbuditi sodobno gibanje za državljanske pravice v Ameriki. Upniki propadle zavarovalnice s sedežem na karibskem otoku Nevis so trdili, da so Harvey Milam in drugi obtoženci prevarali vlagatelje tako, da so goljufivo prenesli premoženje zavarovalnice na druga podjetja. Milam in drugi obtoženci so leta 2012 sklenili poravnavo, ne da bi priznali, da so storili kakršne koli nepravilnosti.

Pattenova in Milam nista bila dosegljiva za komentarje o tem članku. Milamov odvetnik je možnost odklonil, Edge pa ni odgovoril na več elektronskih pošt in faksov, v katerih smo ga prosili za komentar.

»Vse je izgubila«

Vse se je zdelo v najlepšem redu, ko se je Rebel Holiday maja 2009 pojavila na sedežu Mossack Fonsece v Panami.

Živela je v Virginii in se predstavljala kot uspešna podjetnica, ki je nameravala prodajati »predmete za zbiratelje« z manjšo vsebnostjo zlata. Podjetje, ki ga je hotela registrirati v Panami, bi si »prizadevalo za demokratičnejšo uporabo zlata in dragocenih kovin, ki so bile zadnja leta na voljo samo bogatim«, je pisalo v poslovnem načrtu, odkritem med dokumenti odvetniške družbe.

V Mossack Fonseci so pozneje trdili, da so se o njej pozanimali po internetu in niso odkrili nič neprimernega. Osebje družbe je registriralo podjetje Mises Technologies in odpeljalo zakonca v Tower Bank v prestolnici države ter odprlo tri račune.

Medtem so v Virginii organi te zvezne države, pristojni za nadzor nad vrednostnimi papirji, obtožili Holidayevo in več podjetij, ki jih je ustanovila, da so zavajali vlagatelje ter prodajali neveljavne vrednostne papirje. Zvezna država se je pri obtožbah posvetila predvsem podjetju, ki ga je Holidayeva ustanovila, da bi po internetu ponujala modno svetovanje.

Med vlagatelji, ki so pričali proti njej na obravnavi zvezne države, je bila tudi Amanda Susan Piola. Stara je bila 26 let in ravno vstopala v svet mode, ko je prvič srečala Holidayevo. Piolova je pričala, da jo je Holidayeva pohvalila, da je naprednejša od njenih vrstnic, ki delajo v modni industriji, ter ji predlagala, naj vloži denar v eno od njenih podjetij.

Piolova je pričala, da je Holidayevi izročila svoje življenjske prihranke, vredne 10.000 dolarjev, in da ji je Holidayeva obljubila, da ji bo čez leto dni vrnila denar, če ga bo Piolova potrebovala. Holidayeva ji nikoli ni izročila potrdila o lastništvu delnic, prav tako ji nikoli ni vrnila denarja, je povedala Piolova.

»Povedala sem ji, da se počutim, kakor da bi mi ukradla 10.000 dolarjev,« je Piolova dejala na obravnavi. V odgovor, je nadaljevala Piolova, mi je Holidayeva »povedala jokavo zgodbo o tem, da je vse izgubila in da bi se mi morala smiliti«.

Holidayeva se ni strinjala s tem pričevanjem. Povedala je, da so vsi prejeli potrdilo o lastništvu delnic. Denar, ki ga je vložila Piolova, je bil denar njenega očeta, ki je bil izkušen vlagatelj, je trdila Holidayeva. »Posel je propadel,« je Holidayeva povedala organizaciji ICIJ. »Nihče ni dobil svojega denarja nazaj, tudi jaz ne.«

Skoraj leto dni po tem, ko je Mossack Fonseca registrirala podjetje s sedežem v Panami, je Tower Bank obvestila odvetniško družbo, da bo zaprla račune za podjetje Mises Technologies. Odkrila je namreč spletno stran, ki je bila namenjena zbiranju pritožb o goljufijah in na kateri je bilo omenjeno poslovanje Holidayeve. Mossack Fonseca se je spet pozanimala o njej in odkrila nekaj pravnih dokumentov, povezanih s primerom vrednostnih papirjev v Virginii.

Podjetje Mises Technologies je bilo julija 2013 odstranjeno iz registra panamskih podjetij. Ni jasno, ali so skrivni dokumenti o Mossack Fonseci zapustilo Holidayjevo in njeno podjetje zaradi obtožb v Virginii. Holidayeva je povedala, da se posel s predmeti za zbiratelje ni obnesel, zato je pustila podjetje propasti.

Novembra 2013 je komisija za podjetniško poslovanje v ameriški zvezni državi Virginia oglobila Holidayevo s 110.000 dolarji kazni in ji prepovedala prodajati vrednostne papirje v tej zvezni državi. Holidayeva vztraja, da je nedolžna in da jo je zvezna država obsodila po krivem. »Vse skupaj je bilo podobno sojenju Rdeče kraljice v 'Alici v čudežni deželi',« je povedala.

Obupani čakajo

V drugih primerih, v katere so bile vpletene ameriške stranke družbe Mossack Fonseca, so te stranke obtoževali ogoljufanja več sto ali celo več tisoč vlagateljev. Dva primera sta bila povezana z Indonezijo in z območjem na severozahodu ZDA ob Tihem oceanu.

V tožbi, vloženi leta 2009 na okrožnem sodišču ameriške zvezne države Washington, so trdili, da je podjetje Dressel Investments Ltd., ustanovljeno na Britanskih Deviških otokih prek Mossack Fonsece, ogoljufalo več kakor 3400 indonezijskih vlagateljev, ki so vložili denar v nekaj, kar so v tožbi označili za »klasično Ponzijevo shemo«. Med moškimi in ženskami, ki so nadzirali Dressel Investments ali povezana podjetja, je bilo šest Američanov iz zveznih držav Utah in Aljaska, so zapisali v tožbi.

Primer je bil na zveznem sodišču ovržen, saj niso uspeli dokazati nepravilnosti. Opeharjeni investitorji so potem bili sodniško bitko na sodišču zvezne države Aljaske. Nekateri so v času sodnega procesa obupali, medtem ko so drugi vztrajali in s prstom kazali na tiste, ki so jih ogoljufali. Za nekatere se je primer premaknil iz zveznega sodišča na državno.

Po propadu podjetja Dressel leta 2007 so invetitorji v Indoneziji neposredno zaprosili Mossack Fonseco, naj jim pomaga vrniti njihov denar. Eden od vlagateljev je svojo elektronsko pošto naslovil takole: »Še vedno zmeden in potrt zaradi naših prihrankov.« Neki drug vlagatelj je zapisal: »Še vedno obupani čakamo.«

Eden od vlagateljev je Mossack Fonseci poslal pismo finančne preiskovalne agencije z Britanskih Deviških otokov, v katerem je pisalo: »Jasno je, da v tem primeru gre in je vedno šlo za naložbeno prevaro.«

Mossack Fonseca je nehala opravljati naloge Dresslovega registriranega zastopnika, potem ko so nanjo začele deževati pritožbe. Družba ni odgovorila na mnoga pisma Dresslovih vlagateljev, vendar je nekaterim svetovala, naj najamejo odvetnike, drugim pa poslala podatke, s katerimi je bilo mogoče vzpostaviti stik z upravo podjetja Dressel.

V povezavi z drugo domnevno Ponzijevo shemo v Indoneziji je Mossack Fonseca ustanovila dve podjetji v davčnih oazah, povezanih z Robertom Miraclom, enim od organizatorjev goljufije. Miracle je bil seattelski poslovnež, ki je vlagateljem povedal, da je delal za Naso in Disney, ter zatrjeval, da njegova podjetja že črpajo nafto in zemeljski plin v Indoneziji. Nazadnje je priznal krivdo za utajo davkov in internetno prevaro v zameno za 13-letno zaporno kazen.

Panamski dokumenti kažejo, da je Mossack Fonseca registrirala podjetje MCube Petroleum Ltd. marca 2007, tri mesece po tem, ko je njega in podjetje MCubePetroleum Inc. (po imenu nadvse podobno podjetje), registrirano v Washingtonu, zvezna država Washington obtožila kršitve zakonov, ki urejajo trgovanje z vrednostnimi papirji.

MCube Petroleum Inc. in povezana podjetja so sodelovala pri prevari, s katero so okradli več sto ameriških vlagateljev, so odkrili zvezni organi.

Konec leta 2007 so zvezni agentje na podlagi odredbe o hišni preiskavi preiskali Miraclovo hišo in pisarne podjetja MCube Petroleum Inc. v Seattlu ter zasegli računalnike in 80 škatel z dokumenti. Seattle Times je poročal, da je iz sodnih spisov mogoče sklepati, da so Miracla preiskovali zaradi zarote, prevare po internetu in drugih komunikacijskih omrežjih, pranja denarja, prevare z vrednostnimi papirji in utaje davkov.

Julija 2008 - več mesecev po tem, ko so mediji razkrili preiskavo Miraclovih navideznih podjetij - je Mossack Fonseca registrirala podjetje Fivex Trading Ltd. s sedežem na Britanskih Deviških otokih. Med delničarji podjetja sta bila Muhtar Bin Sjed Kečik in Fahimi Bin Faisal, malezijska ubežnika, o katerih je FBI domneval, da sta bila Miraclova partnerja pri Ponzijevi shemi.

Še ena delničarka podjetja Fivex, omenjena v dokumentih Mossack Fonsece, je Veronica Naomi Miracle, hči Roberta Miracla. Ko je postala delničarka v podjetju, je ravnokar končala srednjo šolo.

Veronica Miracle in Robert Miracle sta odklonila možnost za izjavo.

Panamski dokumenti kažejo, da Mossack Fonseca ni vedela za zločine Roberta Miracla do leta 2012, ko so po iskanju po bazi podatkov odkrili zapis o njegovi obsodbi. Takrat so sledi, po katerih bi bilo mogoče odkriti Miraclovo premoženje, že izginile. Sodni dokumenti kažejo, da so vlagatelji verjetno izgubili več kakor 20 milijonov dolarjev.