Tiskane izdaje
O Doan Thi Huong njen oče trdi, da se boji žab in miši. Kako naj bi bila njegova hči sposobna ubiti človeka, se sprašuje Doan Van Thanh. Pa vendar je sodišče v Kuala Lumpurju v sredo 29-letno Vietnamko obtožilo umora, tako kot je obtožilo tudi Indonezijko Siti Aisjah, o kateri prijatelji pravijo, da je dobrega srca, a naivna, tako da bi naredila kar koli, kar bi kdo od nje zahteval, saj še zdaleč ne bi posumila, da bi lahko šlo za umor.
Ko so zamaskirani pripadniki v zaščitnih jopičih in s strojnicami pred sodišče pripeljali dve dekleti v majicah in kavbojkah, se je pozornost svetovne javnosti prevesila na drugo stran tragične zgodbe, v kateri je bil zastrupljen polbrat severnokorejskega voditelja.
Dekleti sta povedali, da sta za umor, ki sta ga zagrešili – pri čemer sta bili obe prepričani, da gre za nedolžno naključno ustavljanje potnikov za enega od številnih televizijskih resničnostnih šovov – dobili po 80 dolarjev. Siti Aisjah je zaslužek porabila že noč poprej, ko je z veliko torto, obilico hrane in v družbi veselih prijateljev proslavljala svoj 25. rojstni dan. Doan Thi Huong je z mobilnim telefonom fotografirala nasmejanega plišastega medveda na svoji postelji, veliko porcijo sladoleda in krožnik s piščančjimi perutničkami. »Življenje je lepo,« je napisala pod sliko, »lahko jem, kolikor hočem.«
Naslednji dan so se življenjske zgodbe ene Vietnamke, ene Indonezijke in enega Severnega Korejca srečale na letališču v Kuala Lumpurju.
Dekleti prav nič ne odstopata od povprečne slike več kot 18 milijonov prebivalcev Jugovzhodne Azije, ki so se odpravili prek meja svojih držav in za seboj pustili riževa polja ali slabo plačano delo ob tovarniškem tekočem traku v upanju, da je kje drugje življenje vsaj nekoliko boljše. Vsaj toliko, da si bodo lahko privoščili dovolj hrane in sladoled ob koncu obroka.
Samo v Maleziji živi okoli 2,5 milijona tujih migrantov, med katerimi je ogromno deklet iz okoliških dežel, deklet, ki računajo na to, da se bodo s svojo mladostjo, lepoto in malce talenta prebile v industrijo takšne ali drugačne zabave. Prav takšni sta bili tudi Doan Thi Huong in Siti Aisjah. Bali sta se žab, nista pa se bali življenja. Za pest dolarjev sta bili pripravljeni na vse.
Severni Korejec je bil izgnani princ. Po ničemer ga ne bi bilo mogoče umestiti v nobenega od kalupov človeških usod, vsekakor pa je bolj spominjal na junaka neslavne tragedije, ki mu je bilo življenje odvzeto že s samim rojstvom v mitološkem okolju in ki je bil brez sleherne krivde obsojen na smrt. Samo zato, ker je bil Kim Džong Nam.
A tam nekje nad točko na bleščečem letališču, na kateri sta dekleti Kimu v obraz utrle nekaj, o čemer sta bili prepričani, da je olje za dojenčke, in ga nato pustili – ne da bi vedeli, kaj sta storili –, da naslednjih 20 minut umira v agoniji, pa lebdi povsem druga zgodba, ki traja že desetletja in ki ji še vedno ni videti konca. Skoznjo se prepleta vprašanje: bi lahko bila Severna Koreja drugačna, kot je? In kaj je mogoče storiti, da bi postala normalna država?
Mladi vodja Kim Džong Un, o katerem mnogi upravičeno domnevajo, da je ukazal umor polbrata, se po ničemer ne razlikuje od svojega očeta Kim Džong Ila in deda Kim Il Sunga, ki sta komunistično dinastijo prepojila s krvjo političnih nasprotnikov, ne da priznavala kakršen koli zakon nad svojo avtoriteto. Njegovi predniki so se z neznosno lahkoto poigravali z življenji tujih državljanov, zlasti Japoncev, pa tudi Južnih Korejcev, Tajcev in Libanoncev, ki so bili ugrabljeni na ulicah svojih mest, v parkih ali na plažah, nato pa so bili prisiljeni služiti veliki ideji z orwellovsko dramaturgijo.
Vsakič ko se je skozi bodečo žico, ki poteka po sredini polotoka, pokazala prava narava režima v Pjongjangu, se je zastavilo vprašanje, kako pristopiti k problemu, kot je Severna Koreja? Tako se tudi zdaj v ZDA zbirajo kongresniki, ki se zavzemajo za to, da bi ZDA Demokratično ljudsko republiko Korejo (kot se uradno imenuje ta država) znova uvrstili na seznam držav, ki podpirajo terorizem. Iz Seula so celo dali pobudo, da bi Severni Koreji odvzeli mesto v Združenih narodih, in to zaradi tega, ker so pri umoru Kim Džong Nama uporabili kemično orožje. Kitajska je tako kot vedno za diplomacijo: ta teden je v Peking pripotoval namestnik zunanjega ministra Severne Koreje Ri Kil Song, in to na pogovore o »vprašanjih, ki zadevajo obe strani«.
In medtem ko se svet znova sprašuje, kako bi Severno Korejo spravili v red, mora biti nekdo kaznovan za umor na letališču. Za zdaj sta v veliki zgodbi o nepopravljivi napaki območne ureditve krivi zgolj dve dekleti. Kazen, ki jima grozi, je zelo konkretna: smrt na vešalih. Vsi ukrepi, s katerimi se znova grozi Severni Koreji, kot so gospodarske sankcije, izključitev iz ZN, ponovna umestitev na seznam terorističnih držav, so že preizkušene kazni brez pravega učinka. Pa vendar nima nihče nobene boljše ideje za konec te težke zgodbe.
