Vojaški poraz IS in etičen poraz sveta

Bližnji vzhod ima za seboj eno vojaških in geopolitično najbolj intenzivnih let v moderni zgodovini.
Objavljeno
29. december 2017 15.49
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Leto 2017 je na Bližnjem vzhodu najbolj zaznamoval vojaški poraz Islamske države. Tako v Iraku kot v Siriji, v kontekstu spopada z IS pa je treba razumeti tudi kurdski referendum o neodvisnosti, ki je sprožil vojaški pohod iraških vladnih sil. Med ključne dogodke je nujno treba uvrstiti tudi napovedano ameriško selitev veleposlaništva v Izraelu iz Tel Aviva v Jeruzalem in (dodatno) zaostrovanje odnosov med Saudsko Arabijo in Iranom - tudi prek blokade Katarja.

Mosul, drugo največje iraško mesto, ki je bilo tri leta in en mesec pod nadzorom samooklicane Islamske države, so julija po devetih mesecih srditih spopadov zasedle iraške vladne sile. Te so med letalskimi, topniškimi in pehotnimi napadi skupaj s šiitskimi milicami in mednarodno koalicijo pod vodstvom Združenih držav Mosul - predvsem na zahodnem delu reke Tigris - zravnale z zemljo. Iz ­obleganega mesta je bilo med največjo humanitarno evakuacijo v zgodovini evakuiranih več kot milijon ljudi - velika večina se jih še dolgo ne bo mogla vrniti domov, saj se nima kam vrniti.

Ogromna cena 
vojaške zmage proti IS

Cena za vojaško zmago proti IS je bila ogromna. Človeška, materialna, infrastrukturna, družbena, politična. Ne le v Mosulu. Tudi v številnih drugih mestih na severu Iraka, ki so se med ofenzivo - na podlago »stalne vojne« - spremenila v pogorišča človeštva. »Oklevanje« mednarodne skupnosti, ki je trajalo več let, in vojaška nemoč (pobeg iz Mosula junija 2014) iraških varnostnih sil ter agresivna vladavina šiitskega Bagdada so skrajni sunitski milici omogočili vladavino na velikanskem območju. To zdaj večinoma nadzirajo iraške sile in njim pridružena šiitska milica Hašd al Šabi, ki je s svojim »vedenjem« že večkrat pokazala - o tem smo se prepričali tudi sami -, da je le druga stran kovanca, ki ga spredaj »krasi« 
z(e)loglasna IS.

Če iraške oblasti ne bodo delovale povezovalno, in prav nič ne kaže, da bi lahko bilo tako, se bodo v srednjem in severnem delu Iraka zelo hitro odprle nove - sektaške fronte. Poleg sunitsko-šiitskega zaostrovanja je ena izmed najbolj »predvidljivih« front gotovo konflikt med iraškim Kurdistanom, kjer je velika večina prebivalcev konec septembra na referendumu glasovala za neodvisnost, in vlado v Bagdadu, ki se je ostro - tudi z orožjem - postavila nasproti kurdskim težnjam po lastni državi. Če se je še na 
dan referenduma v Erbilu zdelo, da je kurdska državnost mogoča, so iraške sile s pomočjo notranjih kurdskih sporov idejo o kurdski državi zelo hitro vrnile na polja geopolitične znanstvene fantastike. Ob tem so iraške sile in šiitske milice zasedle skoraj 40 odstotkov ozemlja morebitne kurdske države in polovico kurdskih naftnih vrtin, ekonomske osi uradnega Erbila.

Po devetih mesecih letalskih, topniških in pehotnih napadov je Mosul – predvsem na zahodnem delu reke Tigris – zravnan z zemljo. Peter Biro/GOPACOM/ECHO

Sirska točka nič

Islamska država je doživela vojaški poraz tudi v sosednji Siriji, kjer bo najbolj krvava vojna 21. stoletja kmalu vstopila v sedmo leto. Sirske demokratične sile (SDF), koalicija kurdskih in arabskih borcev, so s pomočjo mednarodne koalicije »osvobodile« Rako, prestolnico samooklicanega kalifata, ki je bila v skoraj dveh letih spopadov porušena. Osvobojeno je bilo - s strani sirskih vladnih sil in njenih zaveznikov (rusko letalstvo, libanonsko gibanje Hezbolah, iranska republikanska garda, mednarodna zasedba šiitskih plačancev) - tudi strateško pomembno mesto Deir ez Zor, prestolnica naftno bogate province na vzhodu države.

Leto 2017 je sicer razkosano, porušeno in globoko travmatizirano Sirijo, v kateri je v času vojne umrlo več kot 400.000 ljudi, dobrih 10 milijonov pa je bilo primoranih zapustiti dom, vrnilo v »točko nič«.

Vladavina predsednika Bašarja al Asada je danes - predvsem zaradi obilne vojaške pomoči Moskve in Teherana - trdnejša kot kadarkoli po začetku upora proti režimu in posledični vojni. Vladne sile nadzirajo vsa ključna urbana središča, a sirska vojna še ni končana. Tudi ko bo - če bo - orožje dokončno potihnilo, bodo globoke rane še naprej odprte, več uničenih generacij pa bo še vrsto let živelo le vojno.

Pozabljeni Jemen in saudsko-iranske posredniške vojne

Nekako v senci sirske vojne je ves čas tudi vojna v Jemnu, še enem prizorišču že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado nad regijo in energetskimi potmi spopadata sunitska Saudska Arabija - ta je letos doživela centrifugo tudi na lastnem dvoru - in šiitski Iran. Jemen gori daleč od oči svetovne javnosti in vsaj površne pozornosti svetovne diplomacije. Sodeč po iz dneva v dan bolj zaostrenih odnosih med Riadom in Teheranom, ki se ne »upata« neposredno soočiti in sta zaradi tega vpletena v več »proxy« vojn hkrati, bo Jemen v prihajajočem letu skoraj zagotovo ključno bližnjevzhodno bojišče.