Za vdih čistega zraka

Kitajska se je spremenila iz podnebnega dvomljivca v misijonarja Pariškega sporazuma.

Objavljeno
27. januar 2017 18.06
Zorana Baković
Zorana Baković

Phillip Duval, Garry Walmisley in Xu Yang so nabiralci zraka. Dobesedno. Vsak dan se vzpenjajo na vrhove gora na Južnem otoku Nove Zelandije in lovijo zrak v zabojnike, ga filtrirajo, da odstranijo alergene, in shranjujejo v steklenice pod pritiskom. Več deset tisoč takšnih steklenic z inhalatorji nato vsak mesec prodajo na kitajskem trgu.

In če bo kdo vprašal, ali ne gre pravzaprav za »prodajanje megle«, bi bilo dovolj, da bi globoko vdihnil smog v Pekingu ali Šanghaju, in že bi razumel, da je osem litrov čistega novozelandskega zraka, shranjenega v 600-mililitrski steklenici, za Kitajce res vredno 38 novozelandskih oziroma 20 ameriških dolarjev. Toliko so namreč pripravljeni plačati, da lahko občasno vdihnejo zrak brez bojazni pred posledicami onesnaženja.

Ustekleničeni zrak gre na Kitajskem za med in podjetje Breathe Ezy v lasti treh Novozelandčanov ni edino, ki je odkrilo nenasiten trg. Kanadčani se še dlje ukvarjajo s to dejavnostjo pa tudi drugi že razmišljajo, kako dolgo bo še neusmiljeni smog brezplačna reklama za uvoženi zrak. Pomembno je samo to, da je izvoznik nekdo s čistih pobočij nedotaknjenih gora, če pa svojemu izdelku doda še blag vonj po vlažni zemlji, se bo steklenica zraka prodala lažje od vrhunskega vina.

Mnogi v tej dejavnosti zagovarjajo svoj posel tako, da trdijo, da čedalje več ljudi pije ustekleničeno vodo, in nato to nekako enačijo s prodajo zraka, toda povedati je treba, da vendarle ne gre za primerljivi zadevi. Kitajci kupujejo zrak bolj za tolažbo in kot pomirjevalno sredstvo proti strahu pred posledicami onesnaženja, malo pa tudi zato, da bi odpravili frustrirajoči občutek o tem, da smogu kratko malo ni mogoče ubežati. Vsem je namreč jasno, da se zaradi 150 vdihov, kolikor jih je v eni steklenici, v pljučih in organizmu ne bo zgodilo nič bistvenega. Zrak, poln majhnih trdnih delcev in strupenih plinov, je še vedno tu.

Še več, tu bi lahko še dolgo ostal, kajti če se Amerika umakne iz sporazuma o omejevanju izpustov škodljivih plinov, bomo težko pričakovali od Kitajske, da se bo tudi na tem področju ponudila kot globalni vodja. Čiščenje planeta mora postati skupna naloga, zato politično vodstvo v Pekingu zdaj s strahom opazuje, kako novi ameriški predsednik izvaja spremenjeni energetski načrt pod geslom »Amerika na prvem mestu«.

Kitajska si ni drznila odkrito komentirati napovedi Bele hiše o tem, da si bo »predsednik Donald Trump prizadeval odpraviti škodljive in nepotrebne ukrepe, kakršna sta podnebni delovni načrt in pravilnik o vodah v ZDA«, vendar je Pekingu popolnoma jasno, da mora braniti Pariški sporazum, ki ga je kitajski predsednik Xi Jinping med govorom na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu označil za »mejnik v zgodovini upravljanja podnebja«.

Precej stvari se je postavilo na glavo v samo sedmih letih. Eden od glavnih krivcev za neuspešno konferenco OZN o podnebnih spremembah v Köbenhavnu leta 2009 je bila ravno Kitajska. Njeni znanstveniki so takrat resno pojasnjevali, da je segrevanje samo naravni ciklus, uradni predstavniki pa trdili, da morajo ceno za onesnaženje najprej plačati razviti.
Toda isti kitajski pogajalec pri pogovorih o podnebnih spremembah Xie Zhenhua, ki se je v Köbenhavnu vedel, kakor da gre za mit, ki si ga je izmislil Zahod predvsem zato, da bi zaustavil pohod Kitajske na poti k statusu gospodarske sile, je zdaj eden najodločnejših zagovornikov Pariškega sporazuma. Brani ga pred Trumpovimi trditvami o tem, da so podnebne spremembe »kitajska izmišljotina«, katere cilj je Američanom ukrasti čim več delovnih mest.

Xie je vse do pred kratkim trdil, da bo Trump spremenil svoje mnenje, takoj ko bo preživel nekaj časa v Ovalni pisarni, in da se je »omehčal« že pred vselitvijo v Belo hišo, saj je vsaj priznal, da je segrevanje ozračja posledica človeškega delovanja. Toda vsak dan se bolj zdi, da bo eden najpomembnejših dosežkov predhodnega predsednika Baracka Obame neizogibno obsojen na smrt, zato se Xie pripravlja na svojo novo vlogo podnebnega misijonarja, čigar naloga bo združiti mednarodno koalicijo, na katero bi se Kitajska lahko zanesla, če bi res postala globalni vodja pri čiščenju planeta.

Azijska sila je že sama naredila dolge korake v tej smeri. Leta 2016 je, denimo, vložila 88 milijard dolarjev v obnovljivo energijo, to pa je več kakor katera koli druga država na svetu. Vsakih 45 minut se na Kitajskem pojavi nova vetrna turbina. Do konca leta bodo v tej državi vzpostavili največji trg z izpusti plinov in dosedanjih sedem poskusnih sistemov za trgovanje z ogljikovim dioksidom bodo združili na državni ravni. V prihodnjih petih letih bo na trgu zelenih obveznic Kitajska predvidoma zbrala 230 milijard dolarjev, namenjenih nadaljnji širitvi obnovljive energije. Najpomembnejša sprememba na tem področju je spoznanje, da naložbe v boj proti podnebnim spremembam ne ovirajo hitrega razvoja, ampak omogočajo nova delovna mesta.

Kljub temu smoga ni lahko razgnati. Novozelandski in kanadski nabiralci zraka bodo zaslužili lepe zneske, preden bodo lahko Kitajci vdihovali čist zrak okoli sebe. Do takrat jim preostanejo črpalke, inhalatorji in majhna tolažba v vonju po vlažni zemlji ... za samo 20 dolarjev.