Tiskane izdaje
Janez Novak oziroma John Doe, tisti, ki je nemškemu časniku Süddeutsche Zeitung pred dobrim letom posredoval panamske dokumente, se je danes oglasil z manifestom. Svetovne vlade v njem poziva k takojšnjemu ukrepanju pri preprečitvi »kriminala elit«, svetovno javnost pa k revoluciji proti skritim in zaščitenim.
»Podjetje Mossack Fonseca sem izpostavil z mislijo na njegova ustanovitelja, njegove zaposlene in stranke. Vsi bi morali odgovarjati za njihove vloge v kriminalnih dejanjih, pri katerih sodelujejo. Le nekaj jih je doslej prišlo na dan. Trajalo bo še leta, najverjetneje desetletja, da bodo umazana dejanja podjetja popolnoma razkrita,« v svojem pismu svetovni javnosti opozarja žvižgač, ki je razkril največjo zbirko tajnih podatkov doslej.
»Z zelo veliko gotovostjo lahko zatrdim, da je pismo napisala ista oseba, s katero je Süddeutsche Zeitung na zvezi že več kot eno leto. Imamo določene vzvode, da preverimo, kdo je na drugi strani elektronskega pogovora. To je oseba, ki se je name obrnila kot Janez Novak. In to ime bomo uporabljali tudi v manifestu, ki ga je danes objavil,« poudarja preiskovalni novinar Bastian Obermayer iz nemškega časnika.
Spodbudno je, da je objava dokumentov začela novo globalno razpravo, svoj manifest nadaljuje žvižgač in ugotavlja, da se, v nasprotju s preteklo vljudnostno retoriko, ki se je previdno izogibala ugotavljanju odgovornosti elit, tokratna razprava osredotoča neposredno na to, kar je res pomembno.
»Ne delam za nobeno vlado ali obveščevalno agencijo, niti neposredno niti posredno, kot pogodbenik. Tudi nikoli nisem. Moji pogledi so samo moji, tako kot je bila povsem moja tudi odločitev, da dokumente delim s časnikom Süddeutsche Zeitung in Mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Za mojo odločitvijo ni nikakršnih političnih razlogov, zgolj razumevanje okoliščin in obsega nepravičnosti, ki jo dokumenti razgaljajo,« svetovni javnosti pojasnjuje Janez Novak.
To, kar je v obstoječem sistemu davčnih oaz dovoljeno in legalno, je škadalozno. In to moramo spremeniti, je prepričan žvižgač, pri tem pa ne smemo pozabiti na še eno pomembno dejstvo - odvetniška družba, njena ustanovitelja in zaposleni so povsem zavestno kršili nešteto zakonov po vsem svetu. In to večkrat.
»Tudi sam sem do neke razumne mere pripravljen sodelovati z oblastmi pri razčiščevanju primerov. A obenem spremljam usode žvižgačev v ZDA in Evropi, kako jim uničujejo življenje po tem, ko so usmerili reflektorje na očitne, nedvomne nepravilnosti. Tovrstne žvižgače bi morale vlade zaščititi, ne preganjati. In pika.« Trenutno eden verjetno najbolj iskanih anonimnežev zato evropsko komisijo, britanski parlament, ameriški kongres in druge države poziva, naj ukrepajo takoj. Ne le pri zaščiti žvižgačev, ampak tudi pri globalnih zlorabah korporativnih registrov.
Poziva tudi k drugim odločnim ukrepom, predvsem pa prekinitvi, kot ji pravi, politične strahopetnosti. Panamski dokumenti so namreč očiten simptom vse bolj obolele družbene morale, meni žvižgač in dodaja, da izvršnim, zakonodajnim in sodnim vejam oblasti po svetu že petdeset let ne uspeva zaustaviti razraščanja metastaz davčnih oaz. Po njegovem so povsem odpovedali tudi banke, finančni regulatorji in davčne oblasti, saj so s svojimi odločitvami vedno zaščitili bogate, namesto da bi se osredotočili na zaščito najšibkejših.
»Padli so tudi mediji,« je prepričan žvižgač. Ogromno da jih je namreč le še parodija tega, kar so bili nekoč. Milijonarji kupujejo časopisne hiše za hobi in finančno omejujejo preiskovalno novinarstvo ter poročanje o primerih, ki zadevajo bogate. Kar nekaj urednikov globalno najbolj vplivnih medijskih organizacij, ki bi lahko objavile panamske zgodbe, se je odločilo, da jih raje ne bo, trdi žvižgač, ki, kot vse kaže, panamskih dokumentov (najprej) ni ponudil le nemškemu časniku, ampak večjim medijskim družbam. Katerim, ne navaja. V manifestu opozarja tudi na neodzivnost organizacije Wikileaks, na katero se je tudi obrnil.
»A najbolj je razočarala pravniška profesija. V povprečju so odvetniki že tako globoko korumpirani, da je pojem pravna etika postal oksimoron. Nedvomno je, da odvetniki sami sebe ne bi smeli več nadzirati. Samoregulacija preprosto ne deluje. Tisti, ki lahko dobro plačajo, lahko vedno najdejo odvetnika, ki bo zagotovil učinkovito storitev. Pa naj bo to odvetnik pri Mossack Fonseci ali kakšni drugi družbi, ki je še ne poznamo. Kaj pa drugi?« se sprašuje žvižgač.
Sužnji trenutne ureditve se ne zavedajo ne svojega položaja ne tega, kdo so njihovi lastniki, družbene razmere opisuje vir največjega razkritja tajnih dokumentov doslej. »Ti namreč živijo v nekem čisto drugem svetu, ki je pravniško zelo dobro skrit. In če je žvižgač tisti, ki mora prvi vključiti alarm, so razmere še toliko bolj skrb vzbujajoče. To namreč pomeni, da so povsem odpovedali osnovni mehanizmi demokracije. Sistemsko. To pa lahko pomeni, da so resni, sistemski konflikti za vogalom. Zato je čas za resno ukrepanje zdaj.«
Zgodovinarji nam lahko brez težav razložijo, kako so pretekli dogodki, povezani z obdavčitvami in neenakostjo v družbi, vodili v revolucije, opozarja žvižgač. »Takrat je bila za podreditev ljudstva nujna vojaška moč. Danes to lahko nadomesti omejevanje informacij. Pa vendar živimo v časih poceni, neomejenega digitalnega skladiščenja in hitrih internetnih povezav, ki presegajo nacionalne meje. Ni potrebno veliko, da povežemo vse točke - naslednja revolucija bo digitalna. Morda se je celo že začela.«
