Tiskane izdaje
V sirski »svetovni vojni«, v katero je bilo na vrhuncu spopadov vpletenih sedemdeset držav, se je tako rekoč na vsaki strani že vse od začetka spopadov borili ogromno tujih borcev. Z zaostrovanjem sunitsko-šiitskega spopada v širši regiji se je njihovo število sproti povečevalo.
Na strani režima predsednika Bašarja al Asada in sirskih vladnih sil se − s pomočjo ruskega vojaškega letalstva in posebnih enot − že več let bojujejo pripadniki šiitskega libanonskega gibanja Hezbolah in iranske republikanske garde, katere »kadrovska« struktura je že vsaj štiri leta nekakšna javna skrivnost, ves čas pa je (bilo) jasno, da se v iranskih elitnih enotah niti slučajno ne bojujejo le Iranci, pač pa tudi številni šiitski Iračani, Pakistanci in, še posebej množično, Afganistanci.
Velik »kadrovski bazen« med afganistanskimi begunci
Pred dnevi je močno odjeknila novica, da je bilo na sirskih bojiščih − v vrstah iranske republikanske garde − ubitih več kot 2000 afganistanskih borcev. Zohar Modžahed, kulturni častnik iz brigade Fatemijum, je pred tednom dni potrdil, da je imela njegova enota v Siriji velike izgube, in dodal, da se afganistanski prostovoljci v Siriji borijo že pet let. Brigada Fatemijum je ob Hezbolahu druga največja tuja sila, ki se bori na strani sirskega režima. »Ta brigada je imela več kot 2000 mučenikov. 8000 borcev je bilo ranjenih − za islam,« je Modžahed povedal za iranski reformistični časopis Shargh. Večina je bila pripadnikov enote Fatemijun, ki jo je po letu 2011 posebej za bojevanje na bojiščih že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, v kateri se za prevlado spopadata sunitska Saudska Arabija in šiitski Iran, izuril uradni Teheran. Iranska oblast je uradno potrdila, da na sirska bojišča pošiljajo le vojaške svetovalce in brigade prostovoljcev, toda sodeč po izpovedih beguncev, ki jim je uspelo priti v Evropo, in nekaterih še vedno aktivnih pripadnikih enote Fatemijun, ki naj bi skupaj štela okoli 20.000 borcev, so bili številni Afganistanci v Sirijo poslani pod prisilo.
Med njimi so večinoma šiitski begunci, največkrat v Afganistanu brutalno preganjani Hazari, ki so tudi v Iranu izjemno ranljivi, saj jih oblast že »tradicionalno« obravnava kot tretjerazredne državljane, v zadnjih letih pa se je po pripovedovanju številnih beguncev, s katerimi smo se srečali na poti proti Evropi, njihov položaj v Iranu bistveno poslabšal. Marsikje − denimo v Mašadu in Komu − jih lokalna oblast postavi pred dejstvo: lahko se priključijo »prostovoljnim brigadam« ali pa računajo na deporatcijo.
»Kadrovska služba« iranske republikanske garde je aktivna tudi po šolah, kjer v imenu boja proti Islamski državi in Al Kaidi ter branjenja svetih šiitskih krajev v Siriji (in tudi Iraku) rekrutira številne mlade fante. Po podatkih organizacije Human Rights Watch iz lanske jeseni tudi mladoletne − nekateri borci so menda stari komaj štirinjast let. Del »prostovoljnih« brigad tvorijo klasični »plačanci«: za sodelovanje v vojni nekoga drugega na mesec dobijo okoli 600 dolarjev in obljubo o trajnem dovoljenju za bivanje v Iranu. A ta se večkrat ne uresniči, saj jo je treba obnavljati vsako leto. Številnim družinam ubitih afganistanskih borcev naj bi iranske oblasti sicer podelile državljanstvo.
Iranci z rekrutiranjem v »prostovoljne« brigade v obdobju silovite medsektaške napetosti nimajo nikakršnih težav. Mladih afganistanskih fantov, ki nimajo izbire, je v Iranu ogromno, hkrati pa se na sirska bojišča zaradi čedalje bolj brutalnih napadov na pripadnike šiitske manjšine vse več šiitskih Afganistancev odpravlja neposredno iz domovine − predvsem iz Herata in okolice. Nekaj podobnega se je sicer dogajalo že v času iransko-iraške vojne.
Kaj bo z afganistanskimi »prostovoljci« po koncu vojne v Siriji?
V Iranu trenutno živi okoli tri milijone afganistanskih beguncev − mnogi pripadajo že drugi ali celo tretji generaciji beguncev. Prva je iz Afganistana zbežala v času sovjetske okupacije. Druga med državljansko vojno v devetdesetih letih in posledično brutalno vladavino talibov. Tretja generacija Afganistancev je v sosednji Iran zbežala v obdobju asimetrične vojne in kaosa, ki je pod Hindukušem izbruhnil po prihodu mednarodnih sil in ponovnem vzponu skrajnih milic, v zadnjih dveh letih tudi samooklicane Islamske države. V tem času je tudi Afganistan − enako velja za Pakistan − postal eno izmed bojišč sunitsko-šiitske vojne, ki se bo gotovo le še zaostrovala.
Tega se zavedajo tudi nekateri afganistanski politiki in izkušeni obveščevalci, ki se bojijo, da bo naslednji krog »večne« vojne sektaški. »To je nevarno. Kaj se bo zgodilo z enoto Fatemijun, ko se bo vojna v Siriji končala? Bojim se, da bi se regionalno rivalstvo med Iranom in Saudsko Arabijo lahko preselilo v Afganistan. Mislim, da se to že dogaja,« se je na poročila o številnih afganistanskih žrtvah v sirski vojni odzval Ramatula Nabil, nekdanji šef afganistanske varnostno-obveščevalne službe.
Zgodba o številnih afganistanskih žrtvah v sirski vojni je v zadnjih dneh »vstopila« tudi v afganistanski senat oziroma skupščino starešin. »Afganistanci se lahko žrtvujejo le pod svojo nacionalno zastavo. Ne za tujce. To je boleča tema, ki jo je treba raziskati,« je izjavil senator Baki Barjal. »Iran zlorablja afganistanske migrante in jih pošilja v iraško in sirsko vojno. Od zunanjega ministrstva zahtevamo, da iranskega veleposlanika pokliče na zagovor,« je dodal predsednik senata Fazl Hadi Moslemajr in afganistansko vlado pozval, naj naslovi uradni protest na varnostni svet Združenih narodov.
