»Alo, alo« s korejskim naglasom

Ameriško-severnokorejska zakulisna diplomacija poteka že dolgo časa, a prinaša skromne rezultate.

Objavljeno
30. september 2017 21.05
NKOREA-SKOREA-POLITICS-FILES
Zorana Baković
Zorana Baković

»Poskušamo ostati na zvezi in jih sprašujemo: ‘Ali se želite pogovarjati?' Imamo torej komunikacijske povezave s Pjongjangom, ne tavamo v temi,« je ameriški zunanji minister Rex Tillerson pojasnjeval novinarjem v soboto, po tem, ko se je v Pekingu srečal s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, s katerim sta izmenjala mnenja o razmerah na Korejskem polotoku in o bližajočem se obisku ameriškega predsednika Donalda Trumpa na Kitajskem.

Severna Koreja je bila ena od osrednjih tem njegovih pogovorov s Xijem, pa tudi z državnim svetnikom Yang Jiechijem in zunanjim ministrom Wang Yijem. Kitajska stran je bila zadovoljna z umirjenimi toni ameriškega državnega sekretarja, avtor uvodnika v časniku China Daily pa je Trumpu namignil, da bi bilo »modro zadržati Tillersona, saj bi njegov morebitni odhod zadal hud udarec Trumpovi administraciji, katere kredibilnost je močno odvisna od vodenja ‘odraslih',« med katerimi da je državni sekretar eden izmed ključnih.

»Tillerson je dober tudi ameriško-kitajske odnose,« še poudarja uvodnik in hvali njegov pragmatizem in vzdrževanje ravnotežja med največjima ekonomijama sveta.


Tillerson se je v Pekingu sestal tudi skitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Foto: AP

Kitajska že dolgo poziva ZDA, naj navežejo dialog s Pjongjangom, da bi dosegli mirno rešitev sedanje krize. Toda doslej sta ameriški predsednik in severnokorejski voditelj komunicirala samo preko medijev, pri čemer je Trump uporabljal tviter, Kim Džong Un pa državno tiskovno agencijo KCNA oziroma televizijo. Izmenjevala sta si predvsem osebne žalitve, kar je Korejski polotok pripeljalo na rob nove vojne.

Ko je Tillerson omenil »komunikacijske povezave«, na srečo ni imel v mislih tviterja. Že prej je signaliziral, da obstajajo »skriti kanali« za pogovore med Washingtonom in Pjongjangom, ki so jih, denimo, uporabili za pogajanja o izpustitvi ameriškega študenta Otta Warmbiera, ki so ga lani aretirali tik pred njegovim odhodom iz Severne Koreje in ga obsodili na 15 let prisilnega dela zaradi domnevne kraje propagandnega posterja iz hotelskih prostorov, kamor ni dovoljen vstop tujcem. Warmbiera so junija letos prepeljali iz Pjongjanga v ZDA v stanju »neodzivne budnosti«, teden dni po vrnitvi v Cincinnati pa je umrl.


Otto Warmbier je bil obsojen na 15 let prisilnega dela. Foto: Reuters 

Ameriški zunanji minister je že takrat potrdil, da se State Department s Pjongjangom pogovarja o izpustitvi še treh Američanov, ki so bili v Severni Koreji obsojeni na zaporne kazni.

Obe strani sta vodili »zakulisno diplomacijo« že za časa prejšnjega predsednika Baracka Obame, njen glavni kanal pa je potekal preko New Yorka, torej preko severnokorejske misije pri Združenih narodih. Toda Pjongjang je to komunikacijsko povezavo pretrgal po tem, ko so ZDA uvedle sankcije proti Severni Koreji zaradi kršenja človekovih pravic, Kim Džong Una pa izpostavile kot eno izmed oseb, na katere se te sankcije nanašajo.

Newyorško povezavo so nato ponovno vzpostavili s pogajanji o izpustitivi Warmbiera. Na ameriški strani je zanjo zadolžen Joseph Yun, nekdanji ameriški veleposlanik v Maleziji in posebni odposlanec za Severno Korejo, na severnokorejski strani pa glavni pogajalec Čoe Son Hui, visoki diplomat z bogatimi izkušnjami, ki jih je pridobil pri vodenju urada za Severno Ameriko v zunanjem ministrstvu te države.

Problem pri tovrstni komunikaciji je, da pri ključnih vprašanjih, zaradi katerih so razmere na Korejskem polotoku tako nevarne, nima skoraj nikakršnega učinka. Nobenega napredka ni prinesla pri prizadevanjih za ustavitev severnokorejskega raketnega in jedrskega programa, kar bi bil pogoj za otvoritev formalnega dialoga med državama. Sam Trump je med predvolilno kampanjo izjavil, da bi se sestal s Kim Džong Unom, če bi bili s tem izpolnjeni pogoji za to, po tem pa je tudi Tillerson večkrat poudaril, da so ZDA pripravljene na uradna pogajanja s Pjongjangom o denuklearizaciji.


Zakulisna diplomacija ne rešuje ključnih vprašanj, ki so Korejski polotok pripeljala do roba vojne. Foto: AP

Toda Severna Koreja za formalni dialog z ZDA postavlja svoje pogoje, ki se prvenstveno nanašajo na varnostna zagotovila, ki jih zahteva pred kakršno koli razorožitvijo. Zato komunikacija med Pjongjangom in Washingtonom še vedno poteka po tajnih kanalih, med katerimi je tudi tisti posredni, preko tretjih držav, kakršna je, na primer, Švedska, ki so jo ZDA večkrat pooblastile za pogovore s severnokorejskimi uradniki, predvsem takrat, ko so ti potekali o izpustitvi aretiranih ameriških državljanov.

Tillerson in njegova diplomatska ekipa so med obiskom v Pekingu spet namignili, da so ZDA pripravljene dvigniti komunikacijo s Severno Korejo na višjo in bolj uradno raven. Pomočnica državnega sekretarja Susan Thornton je, denimo, pred odhodom na Kitajsko v senatu izjavila, da si Amerika »ne prizadeva za zamenjavo ali strmoglavljenje režima« v Severni Koreji. Problem je, ker tviti ameriškega predsednika izžarevajo prav »popolno uničenje« te države in »samomorilsko pot« Kim Džong Una, ki ju je Trump omenil v svojem govoru v generalni skupščini OZN.

Čigav glas je torej relevanten? Brez odgovora na to vprašanje ni niti upanja, da bi se lahko začel pravi dialog med Washingtonom in Pjongjangom.