Tiskane izdaje
Intervencije iz humanitarnih razlogov, tabuizirane zaradi napak, storjenih v Libiji, Iraku in Afganistanu, se počasi, a nezadržno vračajo na dnevnopolitično agendo. Vse več znakov je, da bi lahko begunska kriza oživila njihovo privlačnost. Če velja pravilo, da politika sledi javnemu mnenju, je pot do tja tako rekoč že začrtana.
Vlade evropskih držav, prepričane, da načrt, omejen zgolj na sprejemanje in nudenje varnega zatočišča beguncem, ne odpravlja vzrokov krize, ki je Evropo postavila pred enega največjih izzivov v povojni zgodovini, se bolj ali manj očitno pripravljajo na širitev zračnih napadov proti islamskim skrajnežem na ozemlje Sirije. Tako kot pri odzivu na prihod več stotisoč ljudi, ki na sever bežijo pred nasiljem in pomanjkanjem, pomemben faktor v njihovih načrtih predstavlja javno mnenje, ki se počasi, a vztrajno obrača v prid širši zahodni intervenciji v državljanski vojni, ki se vleče že štiri leta.
Iz Francije in Združenega kraljestva so ta teden prišli jasni signali, da je Evropa poleg zagotavljanja humanitarne pomoči znotraj regije, v kateri je razseljenih na milijone ljudi, pripravljena tudi na iskanje in odpravljanje vzrokov množičnega eksodusa iz Sirije. Z drugimi besedami, v nekaterih prestolnicah so prepričani, da mora vzporedno s humanitarnimi prizadevanji priti tudi do aktivnejšega iskanja političnih rešitev.
Možnost zahodnega vojaškega posredovanja več kot opazno narašča: Francija je začela izvajati izvidniške prelete na sirskem ozemlju, na podlagi katerih se bo odločila o zračnih napadih na cilje pripadnikov IS. »Rešitev mora biti politična, a ne takšna, ki bi Asada ohranila na položaju,« je v ponedeljek dejal francoski predsednik Francois Hollande. Cilj kakršnega koli posredovanja mora po njegovih besedah biti vzpostavitev široke vlade narodne enotnosti. Britanski premier Cameron medtem gradi parlamentarno podporo za širitev napadov na položaje islamskih skrajnežev na sirskem ozemlju. Združeno kraljestvo je v zadnjih tednih na ozemlju Sirije sicer že izvedlo posamezne napade, tudi na dva britanska državljana, ki sta se priključila skrajnežem Islamske države in sta po zagotovilih vlade načrtovala napade na ozemlju Velike Britanije. Cameron je v ponedeljek kot povod za njuno eksekucijo navedel pravico do samoobrambe.
Dvomi ostajajo, a podpora se krepi
Ne gre pozabiti, da so bile države enkrat že na tej točki. Velika Britanija je pred dvema letoma, po kemičnem napadu v bližini Damaska, poskušala ZDA in Francijo prepričati, da s skupnimi močmi napadejo položaje vladnih sil in sirskega voditelja Bašarja al Asada prisilijo v pogajanja. Načrt, seveda, nikoli ni bil uresničen: Cameronova koalicijska vlada je zamočila že v prvi fazi, ko je v parlamentu izgubila glasovanje o predlogu posredovanja. Njen poraz je vrgel senco dvoma na prihodnost britanskega sodelovanja v mednarodnih vojaških operacijah. Hkrati je razgalil neenotnost Zahoda pri iskanju in določanju krivcev in s tem tudi rešitve krize, ki je od takrat prerasla vse možne okvire.
Ključen zadržek so predstavljale pretekle izkušnje iz Libije, Iraka in Afganistana, ki so se hkrati odražale na negativnem javnem mnenju in s tem na pomanjkanju politične volje. Nobenega razloga ni, zakaj ti dvomi ne bi bili prisotni tudi danes, dve leti kasneje. Toda tako kot takrat se politika poskuša slediti in se obračati po javnem mnenju.
Raziskava časopisa Le Parisien je konec prejšnjega tedna pokazala, da 61 odstotkov Francozov podpira sodelovanje njihove države v vojaškem posredovanju v Siriji. Približno toliko jih tudi nasprotuje sprejemanju novih beguncev v državo. Nekoliko bolj nejasna je javnomnenjska slika v Združenem kraljestvu. Tedenska raziskava tabloida Sun je izmerila, da intervencijo podpira 52 odstotkov ljudi, 22 pa ji nasprotuje. Popolnoma drugačen je bil rezultat ankete časnika Daily Mail, v kateri se je 29 odstotkov vprašanih izjaznilo za in 48 proti večji vlogi Britanije v poskusih reševanja sirske državljanske vojne. Podporo intervenciji, ki bi zaustavila pritok beguncev v Evropo in ustvarila tako imenovana varna območja znotraj Sirije, je zaznati tudi v strokovnih in verskih krogih, kjer so mnogi prepričani, da bi obsežnejše posredovanje Zahoda v Siriji prineslo več koristi kot škode in da slabše, kot je sedaj, ne more biti.
Kot je nedavno zapisal Guardianov komentator Matthew D'Ancona, nobena zahodna država sama od sebe ne more preprečiti grozot, ki se odvijajo v Siriji. Toda dolžnost razvitih demokracij je, da vsaj poskusijo. Noben kredibilen načrt ne more temeljiti izključno na sprejemanju beguncev in reševanju vesti Evropejcev, predvsem pa njihovih vlad, ki so, preokupirani z domačimi težavami, vojno v Siriji več kot štiri leta spremljali z mešanico prezira in apatije. Begunska kriza, ki je vojno pripeljala na prag EU, je tako rekoč čez noč vse to spremenila.
