Tiskane izdaje
Suruç – Medtem ko so ameriški bombniki v soboto končno začeli obstreljevati položaje Islamske države okoli obleganega kurdskega mesta Kobani, se je med tisoče kurdskih beguncev vendarle naselilo nekaj veselja: nekateri so začeli celo pripovedovati o hitri vrnitvi domov.
Devetnajstletna Naima Halil, sirska Kurdinja iz Kobanija, v popolnem kaosu, ki vlada na sirsko-turški meji, najbolj pogreša šolske klopi in knjige, ki jih je morala med begom pred borci Islamske države pustiti za seboj.
Skupaj z mamo, očetom, bratom in petimi sestrami je iz Kobanija, mesta, okoli katerega islamisti stiskajo tesen obroč, pobegnila pred osmimi dnevi. Oče se je odločil, da ne bodo tvegali in v mestu – poslednji kurdski enklavi na tem delu meje, kjer so ostali le še moški – ne bodo čakali do zadnjega. Dobro ve, kaj se je zgodilo s tistimi civilisti, ki pred sunitsko skrajno milico niso pobegnili. Še posebej z ženskami.
Konec sanj
»Oče se je bal za nas, ženske. Islamisti bi nas ugrabili in zasužnjili. Številnim dekletom v Siriji in Iraku se je to zgodilo. Pobrali smo najbolj nujne stvari in zbežali. V mestu že dolgo ni bilo vode in elektrike. Sami smo izkopali vodnjak. Tri leta smo trpeli. V okoliških vasicah je bilo še huje,« je v šolski angleščini povedalo temnolaso dekle. Za njo so tri leta vojne, neprestane vojne. V njenem mestu – ni bilo povsod tako – so se Kurdi pridružili sirski revoluciji. V Kobaniju so v prvih mesecih upora proti režimu predsednika Bašarja al Asada potekali miroljubni protesti. Vladne sile so aretirale veliko ljudi, a se zatrtja upora niso lotile s tako brutalnostjo in silovitostjo kot, denimo, v Homsu ali Darai. Poleti 2012 so se Asadove sile »taktično« umaknile s sirskih ozemelj. Kurdi so hitro oblikovali svoje vzporedne oblasti in vzpostavili svojo, sicer drobno, vojsko. Razglasili so samooklicano avtonomno kurdsko območje, ki so ga poimenovali Rojave.
Za Naimo je to pomenilo konec šolanja. In konec upanja na študij medicine, o katerem je sanjala celo otroštvo. Cesta v Alepo, kjer se nahaja univerza in kjer bi morala opravljati izpite, je postala »neprevozna«. Prevedeno: postala je velikansko bojišče, na katerem so se za prevlado v regiji spopadale različne uporniške skupine, vladne sile, Kurdi in, čedalje bolj uspešno in dominantno, pripadniki Islamske države.
Ko so islamisti – otroci ameriške zunanje politike, saudskega denarja in turškega strahu pred kurdskim povezovanjem – dokončno razbili sirski upor proti režimu in elegantno prestopili zdaj že padlo iraško mejo ter razglasili kalifat, so se nemudoma lotili pogroma nad drugače verujočimi in drugače razmišljujočimi. Po Jezidih so na vrsto prišli Kurdi. V zadnjih dveh tednih je pod njihov nadzor padlo več kot sto kurdskih vasi. Okoli 130.000 sirskih Kurdov je preko bližnje in precej prepustne meje prebegnilo v Turčijo. Kaos bi bil težko popolnejši. Med njimi je bila tudi Naima.
»Jezna sem in žalostna. Tu me turški otroci strašijo, da me bodo islamisti ubili, moški pa me ponižujejo. Komaj upam stopiti iz hiše, kjer živimo skupaj s še tremi družinami. Očetov znanec nam je hišo odstopil za deset dni. Pojutrišnjem bomo na cesti. Ne vemo še, kaj bomo naredili. Denarja nimamo. Ker zaradi vojne ni bilo dela, sta moja starša vse prihranke porabila za preživetje. Morda bomo morali v Istanbul. Na cesto. Takoj bom začela iskati delo … Tako rad bi šla nazaj v šolo, a ne bo šlo,« je zaihtelo tenkočutno dekle in me vprašalo, če imam pri sebi morda kako angleško knjigo. Rada bi brala. Kar koli.
»Moj oče hoče, da se ves čas izobražujem. Tudi, ko nisem hodila v šolo, sem se doma ves čas učila. Vse, kar se je dalo. Nočem biti taka kot večina mojih vrstnic. Starši so jih poročili in jim tako omogočili preživetje, one pa so s tem izgubile svojo svobodo. Tega ne bi naredila nikoli in za nobeno ceno. Konec koncev je moja mati Nadžaf borka za ženske pravice,« je svojo pripoved med velikansko množico kurdskih beguncev, ki so jim turški humanitarni delavci iz velikanskih aluminijastih loncev sredi ulice razdeljevali gosto juho iz leče, nadaljevala Naima Halil, ki se v mestecu Suruç, kamor se je zatekla večina beguncev, počuti utesnjeno. Fantje in moški ves čas bulijo vanjo. Ona prestrašeno umika pogled. To ni njen svet. To ne bi smel biti njen svet.
Narod brez države
»Povejte, nas bo svet rešil,« me v eni izmed dveh mošej v obmejnem mestu nagovori nosečnica iz vasice Šort, ki je kake pol ure vožnje oddaljena od Kobanija. Tudi ona je skupaj s štirimi otroci in možem v Turčijo prišla prejšnji vikend. Dva dni je morala pred bodečo žico čakati, da so jo, z velikim nosečniškim trebuhom, vendarle spustili čez meje. Njen mož se je nemudoma vrnil v Sirijo in se pridružil kurdskim borcem v boju proti Islamski državi. Boju, ki ga Kurdi, »največji narod brez države«, ne bo (z)mogel dobiti brez izdatne mednarodne pomoči.
