Se Trumpove enote umikajo iz Sirije ali ne?

Ameriški predsednik je dejal, da bo treba plačati, če naj ameriški vojaki ostanejo v Siriji.

Objavljeno
05. april 2018 17.37
D. S.
D. S.
»Pride čas, ko se je treba vrniti­ domov,« je minuli torek, še preden so se v Ankari na pogovorih o reševanju sirske krize­ sestali predsedniki Turčije, ­Rusije in Irana, izjavil ameriški predsednik Donald Trump.

Njegova izjava o umiku ameriških vojakov iz Sirije je za mnoge v mednarodni skupnosti, in očitno tudi v ameriški administraciji, padla kot strela z jasnega. Predsednika je bilo namreč razumeti, kot da se bo to zgodilo »zelo hitro« in kljub temu, da si »nekatere bližnjevzhodne države želijo«, kot je dejal Trump (verjetno je bila mišljena predvsem Saudska Arabija), da bi ameriški vojaki ostali v Siriji. »Ampak potem bo treba za to plačati,« je v svojem slogu izjavil Trump. Kajti Američani naj bi po njegovih besedah na Bližnjem vzhodu »investirali že več kot sedem bilijonov dolarjev«, pri tem pa niso »videli nič drugega kot smrt in uničenje«.

Hitra »korekcija«

Predsednikovo prostodušnost, populistično zaletavost in nagnjenost k pretiravanju, ki smo je pri njem že vajeni (tudi pri številkah, kajti študija ameriške univerze Brown je pred dvema letoma pokazala, da so ZDA za posege v Iraku, Siriji, Afganistanu in Pakistanu od leta 2001 do 2016 porabile približno 3,6 bilijona dolarjev), so morali v ­Washingtonu, kot že tolikokrat, hitro korigirati. V sredo je eden izmed visokih vladnih predstavnikov po seji sveta za nacionalno varnost pohitel z uradnim sporočilom, da se ZDA »ne nameravajo kar takoj umakniti iz Sirije« in da predsednikova izjava pomeni kvečjemu to, da ne namerava več dolgoročno odobravati ameriške vojaške prisotnosti v Siriji.

Obračanje plošče

Da umik ni bil mišljen na vrat na nos, da namerava Trump v Siriji­ najprej »utrditi in stabilizirati« zmago nad ekstremističnimi milicami Islamske države, pri čemer mu bodo seveda morale, tako kot pri stabilizaciji Sirije, »pomagati tudi vse druge države v regiji«, so nato uradno potrdili tudi v Beli hiši. Tiskovna predstavnica Sarah Sanders, ki je še pred tem govorila, da se ameriška vojaška misija proti IS v Siriji »hitro bliža koncu«, ker naj bi bile džihadistične sile v državi »že skoraj povsem uničene«, je obrnila ploščo in sporočila, da ZDA skupaj z zavezniki ostajajo zavezane zastavljenemu cilju in da se bodo z njimi še naprej dogovarjale o tem, kako uresničiti načrte za rešitev sirske krize. Umik naj se torej še ne bi zgodil tako kmalu, čeprav roka, kdaj naj bi se to vendarle zgodilo, po novem nihče ne omenja.

Kritike Trumpove zaletavosti

Nepremišljena poteza ameriškega predsednika, ki je v mednarodni javnosti povzročila kar precejšnjo zmedo, je seveda takoj naletela na ostre kritike. Ne le v tujini, tudi v ZDA. Še eno »shizofreno sporočilo Trumpove administracije o Siriji«, je zapisal Washington Post. Medtem ko so se trije za sirsko krizo ključni akterji, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ruski predsednik Vladimir Putin in iranski predsednik Hasan Rohani, v Ankari dogovarjali o utrditvi svojih pozicij v razpadli državi in najbrž tudi o tem, ali Američani na severu Sirije res postavljajo dve novi vojaški oporišči, v katerih naj bi bilo nameščenih njihovih približno 2000 vojakov za podporo Kurdom in arabskim zaveznikom, jim Trump, kot je zapisal Washington Post, z nekonsistentnimi izjavami sporoča, da ZDA s predvidenim odhodom iz Sirije Iranu tako rekoč odpirajo pot iz Teherana do Damaska in Bejruta, kar bo zagotovo vrglo iz tira Izrael, Rusom pa dalo vedeti, da si lahko pred umikom svoje vojske uredijo Sirijo še bolj po svoje.

Da nepričakovano hiter umik Američanov iz sirske krize trenutno ne bi vrgel iz tira le Sirije in dogovorov o njeni negotovi prihodnosti, ampak bi imel hude posledice za celotno regijo, se je ob Trumpovi milo rečeno neumni potezi strinjala tudi večina drugih poznavalcev bližnjevzhodnih razmer. Po njihovem prepričanju bi bil prva in takojšnja posledica takega ameriškega umika, tudi če zanemarimo Rusijo in njen še večji vpliv, predvsem triumfirajoči Iran, kar bi potisnilo regijo na rob novih in še veliko bolj nepredvidljivih vojn, kot je sirska.