Travme, suženjstvo, iztrganost iz šolskih klopi

Pet let po začetku vojne sta uničeni tako sirska država kot družba. Celotna generacija otrok pa je zaznamovana z vojno.
Objavljeno
14. marec 2016 18.07
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Pet let po začetku sirske vojne,­ ki je že davno postala globalen konflikt, sta uničeni tako sirska država kot družba. Predvsem pa - tudi če bo prekinitev­ ognja zdržala in bo zaživel mirovni proces - ni mogoče videti perspektive. Tisti, ki bi lahko bili prihodnost države, so namreč v vojni najbolj trpeli.­ Otroci, največje žrtve najbolj krvavega konflikta našega časa.

Neprijetno in velikokrat nehumano je konflikt - in njegove posledice - opisovati s številkami. A v primeru tragedije najmlajših prebivalcev Sirije tudi številke govorijo o skoraj neopisljivi tragediji sirskih otrok. Trenutno jih v begunstvu živi oziroma životari več kot dva milijona - polovica beguncev je po podatkih organizacije World Vision mlajša od 18 let. V Siriji je razseljenih najmanj 13,5 milijona ljudi, vsaj 6 milijonov je otrok, ki nujno potrebujejo humanitarno in psihosocialno pomoč. Številni otroci - tudi tisti, ki so se rodili v času vojne - so bili razseljeni večkrat. Veliko jih nikoli ni živelo tam, kjer bi moral biti njihov dom.

Vir: Unicef

Najmanj 2,8 milijona sirskih otrok je bilo grobo odstranjenih iz šolskih klopi. Med letom 2011 in koncem leta 2014 je bila polovica uničenih in napadenih šol po svetu - sirskih. V Siriji je bila uničena četrtina izobraževalnih projektov. Namesto da bi hodili v šole, so sirski otroci v Turčiji, Libanonu in Jordaniji postali zaželena cenena delovna sila. Na tisoče otrok je bilo dobesedno zasužnjenih.

»Za otroke je najtežje. V Siriji je velika večina hodila v šole. Tu si njihovi starši tega ne morejo privoščiti ali pa so javne šole tako polne, da za njihove otroke v njih ni prostora. V nekaterih šolah zdaj uvajajo dodatno, večerno izmeno. Številne matere so morale svoje sinove poslati poiskat delo. Le tako lahko preživijo. Tu ni mogoče prav dosti narediti. Tragedija je, da so otroci izključeni iz izobraževanja. Za celotno družbo. Za prihodnost. Sirski otroci sami pravijo, kako radi so imeli šolo in kako jo pogrešajo. Šola zanje in za njihove starše pomeni varnost, mir, stabilnost, prihodnost, upanje, igro, veselje, prijateljstvo. Kar 70 odstotkov otrok v begunstvu svojega novega 'domovanja' ne zapusti niti enkrat na teden. To je grozljiv podatek. Zlasti to velja za deklice. Večina otrok je močno travmatiziranih. Poleg vsega nujno potrebujejo tudi psihosocialno pomoč,« mi je pred časom v Bejrutu povedala tiskovna predstavnica visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR) Roberta Russo.

Ignoriranje otroške tragedije

»Kljub tem številkam v odzivu na množično begunsko krizo večinoma ignoriramo posebne potrebe, ki jih imajo begunski otroci. Temu, kar se dejansko dogaja z begunskimi otroki, ko jim uspe pobegniti pred nasiljem in ko se poskušajo spopasti s terorjem, ki so ga izkusili, posvečamo premalo pozornosti. Tragično je, da za zaščito otrok in pomoč pri njihovem okrevanju po stresnih dogodkih obstaja resnično malo mehanizmov,« je poudarila Stephanie Hammond, politična svetovalka za konflikte in naravne nesreče v organizaciji World ­Vision.

»Ti otroci so prihodnost Sirije in priložnost za obnovo njihove države, a za to bi potrebovali pomoč pri okrevanju in priložnost za izobraževanje,« je dodala Stephanie Hammond, ki vedno znova opozarja mednarodno skupnost, predvsem Evropsko unijo, da imajo prav vsi begunski otroci pravico do varnosti in zaščite, še posebej bi to moralo veljati za otroke, ki so se pridružili begunski karavani brez spremstva staršev. Ti so po njenem ranljivejši od drugih in ves čas izpostavljeni zlorabam. »Na evropskih migracijskih poteh potrebujemo delujoč zaščitni mehanizem za otroke brez staršev. Ta mehanizem bi moral vsebovati posamično ukvarjanje z vsakim otrokom posebej in vpletenost različnih humanitarnih 'akterjev' - od agencij Združenih narodov do civilne družbe in nacionalnih vlad, kar bi lahko pripeljalo do meddržavnega referenčnega delovanja,« je pozvala Stephanie Hammond.

Vir: Unicef

Izgubljena generacija, izgubljena prihodnost

Med septembrom 2013, ko so odprli porodnišnico, in marcem 2016 se je v begunskem taborišču Zatari na jordansko-sirski meji, kjer je nastanjenih okoli 120.000 beguncev, rodilo 5000 otrok. Na dan mojega obiska so prijokali na svet štirje. Med njimi tudi mali Osama. Njegova neverjetno sveža mati, 33-letna Mariam, mi je namenila nekaj besed zgolj štiri ure po porodu. 
V Jordanijo je pribežala z možem in dvema hčerama iz mesta Huta, kjer je preživela režimski napad s kemičnim orožjem. V begunsko taborišče so prišli jeseni 2013. Mariam je pustila za seboj starše, ki so bili zaradi lakote prešibki, da bi odšli na pot.

»Starši jedo le tisto, kar najdejo pred hišo. Dlje si zaradi bombardiranja in obstreljevanja ne upajo. Pred tednom je bil ubit možev brat, ki ni več zdržal lakote in je šel ven, da bi našel vsaj nekaj hrane. Takoj so ga ustrelili. Bil je zadnji odrasel moški v hiši. Njegov najstarejši otrok je zbral preostale in pobegnili so v Jordanijo,« je v porodnišnici povedala Mariam.

Pred porodnišnico je ducat žensk­ čakalo na ginekološki pregled. Kamor je seglo oko, je bilo mogoče videti otroke.

Otroci. Povsod otroci. Nekateri nasmejani, drugi popolnoma odsotni. Nekateri agresivni, drugi v iskanju topline in nežnosti.

Otroci med igro.

Otroci pri delu.

Otroci, ki so nemo odsotni.

Otroci, ki prosijo vbogajme.

Otroci, ki se pretepajo.

Otroci na poti iz šole.

Ob mojem obisku je bilo v Zatariju okoli 100.000 beguncev. Med njimi kar 58 odstotkov otrok.

Otroško delo je med sirskimi begunci in njihovimi oportunističnimi gostitelji v Jordaniji, Libanonu in tudi Turčiji kmalu po začetku vojne postalo norma. V Zatariju, kjer je šolanje za begunce organizirano bolje kot drugod v Jordaniji, je obiskovala šole le četrtina »šoloobveznih« otrok.

Celotna generacija sirskih otrok (najmanj ena) je zaznamovana z vojno.

Otroci brez prihodnosti pomenijo državo brez prihodnosti.