Tiskane izdaje
Kljub temu, da je kurdskim silam v zadnjem tednu uspelo prebiti blokado gorovja Sindžar, s čemer so omogočile pomoč deset tisočim pripadnikom etnične skupine Jezidov, in kljub temu, da iraške vladne sile s pomočjo šiitskih milic in iranskih posebnih enot pripravljajo napad na Mosul, drugo največje iraško mesto, je Islamska država po štirih mesecih koalicijskih letalskih napadov vsaj tako močno kot konec letošnjega poletja.
Skrajna sunitska milica, ki obvladuje velik del ozemlja med sirskim Alepom in predmestji Bagdada, se je v vmesnem času »kadrovsko« močno okrepila. V tem trenutku se na strani vojaško in logistično vrhunsko organizirane paravojaške sile - največje v moderni zgodovini - bori okoli 35.000 borcev z vsega sveta. Poročila pravijo, da se Islamski državi dnevno pridruži med 50 in 100 novih tujih borcev, ki na območja v Siriji in Iraku, ki so pod nadzorom islamistov, večinoma vstopajo preko Turčije. Število »lokalnih«, ki so se v zadnjih mesecih pridružili IS, je izjemno težko ugotovljivo: znano je, da se je v zadnjem letu in pol - potem ko so iraške oblasti v provinci Anbar sprožile brutalno ofenzivo proti sunitskim protestnikom - Abu Bakru al Bagdadiju in njegovim enotam pridružilo več tisoč pripadnikov nekdanje iraške vojske, ki so jo Američani po okupaciji Iraka razpustili in s tem storili eno ključnih »napak«. Med nekdanjimi vojaki Sadama Huseina, ki so se - ne zaradi ideologije ali religije, temveč zaradi boja proti večinoma šiitski diktaturi absolutno nekompetentnega (zdaj že nekdanjega) predsednika iraške vlade Nurija al Malikija - pridružili Islamski državi, je bilo tudi veliko visokih in izjemno izkušenih sunitskih častnikov, ki so v hitrem in učinkovitem napredovanje IS odigrali ključno vlogo. Še posebej po junijskem »blitzkriegu«, s katerim je le nekaj sto islamistov zasedlo dvomilijonski Mosul in v boj pognalo okoli 30.000 iraških vladnih vojakov. Ti so za seboj pustili ogromne količine orožje - med drugim tudi tanke in vojaške helikopterje.
Milica, ki je postala vojska
To je bil trenutek, ko je sunitska milica postala sunitska vojska. Kmalu zatem je vodja Islamske države Abu Bakr al Bagdadi razglasil kalifat, ki na področjih med sirsko Rako, »prestolnico« sunitske paradržave, in predmestji Bagdada marsikje dejansko deluje. Prav tako kljub poskusom koalicije, da bi to preprečila, še vedno »delujejo« črni posli naftni posli, ki so jedro islamistične ekonomije. Ilegalni posli z nafto - predvsem s Turčijo - naj bi skrajni sunitski milici dnevno še vedno prinesli vsaj milijon dolarjev. Prav tako je stekla trgovina. Predvsem v večjih mestih, kjer imajo pripadniki IS precejšnjo podporo lokalnega prebivalstva. In to kljub svoji brutalnosti, zasužnjevanju žensk, javnim eksekucijam, drakonskim kaznovanjem in zahtev po absolutni poslušnosti. Sunitsko prebivalstvo jih je - predvsem v Iraku - sprejelo kot »začasno rešitev« in »manjše zlo« od skorumpirane in nesposobne oblasti v Bagdadu, ki je bila (najmanj) zadnjih pet let v Iraku hkratni podizvajalec tako ameriške kot iranske (ne le) zunanje politike, v zadnjih dveh letih pa je s svojim sektaštvom poskrbela za izbruh drugega kroga državljanske vojne, sicer neposredne posledice ameriške okupacije pred že skoraj dvanajstimi leti.
Kmalu ofenziva na Mosul?
Tudi zato je bilo že ob prvih koalicijskih letalskih napadih na položaje Islamske države že vnaprej jasno, da ti ne bodo mogli biti preveč uspešni. Ameriški bombniki so se vrnili na prizorišče (lastnega) zločina, v koalicijo pa so se »včlanile« tudi nekatere arabske države, ki so v obdobju po tako imenovani arabski pomladi odigrale glavno vlogo pri »sponzoriranju« kontrarevolucij in podpihovanja bližnjevzhodne hladne vojne, hkrati pa so zaradi svoje zgodovinske vloge v Iraku absolutno nezaželjene. Mimogrede: iraške oblasti skupaj s svojimi iranskimi zavezniki in ameriškimi vojaškimi svetovalci v teh dneh pripravljajo veliko ofenzivo na Mosul, ki jo že vnaprej imenujejo za »odločilno bitko« v vojni z Islamsko državo. A ob tem očitno pozabljajo, kako absolutno nezaželjeni (najbolj mil izraz) so v Mosulu prav vsi, ki naj bi v tej ofenzivi sodelovali. Morebitna bitka za Mosul utegne zanetiti ogenj, ki ga bo lahko zelo hitro poneslo vse do Bagdada.
Irak in Sirija, kjer se najbolj krvava vojna našega časa niti slučajno ne umirja, sta padli državi, in Islamska država, otrok ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu, je ta vakuum vrhunsko izkoristila in brez večjih težav utrdila svojo strahovlado. Kljub vojaškemu porazu v gorovju Sindžar, kjer so islamisti avgusta sprožili etnično čiščenje Jezidov in tam po poročilu Amnesty Interantional zasužnjili stotine in stotine deklet in žena, je »vojaška substanca« Islamske države še vedno zelo močna, kar je med drugim mogoče videti tudi v mestecu Kobani na meji med Sirijo in Turčijo, kjer spopadi med kurdskimi borci (YPG) in pripadniki IS kljub nenehnim koalicijskim letalskim napadom trajajo že skoraj tri mesece.
