Vojni je mogoče uiti samo po morju, s tihotapci

Ljubljana – Pravnica Eva Marn iz Ljubljane je konec lanskega leta neuspešno pomagala sirski družini dobiti vizume za prihod v Slovenijo. Njena izkušnja dokazuje, da ljudje, ki bežijo pred vojno, tako rekoč nimajo varne in legalne možnosti za prihod v Evropo.

»Mohamada sem spoznala prek sirskega prijatelja, ki me je prosil, ali lahko Mohamadu pomagam, da bi z družino prišel v Evropo. Takoj sem privolila in poslala garantno pismo. Doma imamo dovolj prostora, da jih lahko nekaj časa gostimo, begunske zgodbe, ki jih videvamo vsak dan na televiziji, pa mi dajo vedeti, da je tudi Mohamadova ena tistih družin, ki bo iskala preživetje v Evropi,« je razložila Eva Marn.

Mohamad, njegova žena Rouzin in štirje otroci so Kurdi, doma v mestu Alep na severu Sirije. »Mohamad je delavec, za sabo ima le sedem razredov šole. Je pa zelo priden ter dober mož in oče. Otroci že štiri leta ne hodijo v šolo. Ko se je začela vojna, jim je bomba porušila hišo, odšli so v Libanon, se vrnili, šli spet v Libanon in nazaj. Mohamad ni dobil službe. Nazadnje so prišli v Istanbul, kjer je dobil delo v neki tovarni pohištva, na črno. Zasluži 400 evrov na mesec, življenje jih stane okoli 600. Prihranke je porabil za to, da je prišel iz Sirije.« Status družine je neurejen, zavarovanja nimajo, razumejo komaj kakšno besedo turščine, nazaj v Alep ne morejo, naprej pa tudi ne.

Ankara–Istanbul–Ankara

»V pismu sem jamčila, da bom med njihovim bivanjem v Sloveniji, ki naj bi bilo v času novoletnih počitnic, skrbela zanje z nastanitvijo in drugim. Mohamad se je odpravil na slovensko veleposlaništvo v Ankaro, da bi vložil prošnjo za vizum C, za zasebni ali turistični obisk. Ni imel še vseh dokumentov, denimo zdravstvenega zavarovanja za bivanje v Sloveniji, niti potrdila o službi, saj dela na črno. Zaslišali so ga, namesto da bi prošnjo sprejeli in zahtevali dopolnitve, pa so ga napotili nazaj v Istanbul, kjer od oktobra vizume podeljuje madžarski konzulat, tudi za Slovenijo. Tam je prošnjo vložil, plačal 500 evrov za vizume (to je precej več kot na slovenskem konzulatu), priložil turške osebne kartice, turistično zavarovanje, rezervacijo povratnih vozovnic in moje garantno pismo. Vse to ga je stalo skoraj 1500 evrov. Po 12 dneh so ga poklicali in mu vročili dokument o zavrnitvi, v turškem in madžarskem jeziku, z razlago, da ni dovolj pojasnil vzrokov za odhod v Slovenijo in da mu ni uspelo dokazati, da se bo vrnil pred iztekom vizuma,« je opisala Eva Marn, ki je 11. decembra odpotovala v Turčijo, da bi družini pomagala s pritožbo in v upanju, da bi morda lahko osebno jamčila za njih. Vendar je bilo pritožbo treba oddati pisno na madržarskem konzulatu, kjer pa so jim svetovali, da bi bilo mogoče zadevo pospešiti, če gredo na slovenski konzulat v Ankaro.

Z novim upanjem se je Mohamed odpravil v skoraj 500 kilometrov oddaljeno mesto, kjer pa so mu na slovenskem konzulatu povedali, da mu preostane le nov postopek, z vložitvijo vseh dokumentov in plačilom vred. Medtem pa je še ugotovil, da madžarsko predstavništvo njegove pritožbe sploh ne obravnava, češ da jo je vložil prepozno. Eva Marn je s pomočjo prijateljev nabrala dovolj denarja, da so vložili novo prošnjo na slovenskem veleposlaništvu. Po skoraj enem mesecu je bil odgovor enak prvemu: da ni dovolj pojasnil vzroka za pot v Slovenijo in da je tveganje, da se ne bo vrnil, preveliko.

Klic kriminalistične policije

Ko je Eva Marn službeno odpotovala v Afriko, jo je lepega dne poklicala celo kriminalistična policija in preverjala, kdaj in kako sta se z Mohamadom spoznala. »Pravo, v katerega nihče več ne verjame, je že zdavnaj padlo s tem, ko padajo meje. Čeprav jih nekateri ograjujejo z žico, jim to v resnici ne bo uspelo. Povzročili bodo le več smrti in trpljenja. Na lastne oči sem videla, kako mafija in posel cvetita na turški obali, včasih celo brez sramu na očeh policije. Turčija ne bo nikoli v resnici zajezila odhodov čez morje, saj je število beguncev tam ogromno in dela premalo. Če bi evropske države res želele preprečiti tihotapsko mafijo, bi olajšale vsaj možnost pridobitve vizuma, v tem postopku bi tudi lahko preverile ljudi, ki prihajajo. Lahko bi rešile vsaj nekatera življenja. Begunski otroci gredo v stiski za preživetje v hudi zimi čez morje, v katerem mnogi za vedno ostanejo. Lahko jim omogočimo varno pot. Če tega ne storimo, pa bi lahko, smo soodgovorni za njihovo smrt. Slovenska konzularna služba ni zmogla tega miselnega preskoka,« je kritična Eva Marn.