»Vsak dan je huje. Evropa se ne zaveda, kako ljudje trpijo«

Subotica – V zapuščeni opekarni na obrobju mesta na severu Vojvodine, ki je bila več mesecev neuradno stičišče in začasno prebivališče beguncev in priseljencev, ki po tako imenovani balkanski poti potujejo proti državam Evropske unije, so danes le še najbolj revni begunci. Tisti, ki so ostali čisto brez vsega.

Begunske in priseljenske poti se hitro menjajo. Skoraj tako hitro, kot se po Srbiji in Makedoniji, dveh ključnih postajah »balkanske poti«, širijo informacije. In dezinformacije. Teh je zares veliko.

V zadnjih treh tednih, ko so srbske oblasti popolnoma sprostile potovanje skozi državo in beguncem ter priseljencem ne povzročajo tako rekoč nobenih težav, ampak jim z organizacijo avtobusnih prevozov in »turističnimi napotki« celo pomagajo čim hitreje priti do madžarske meje, o čemer smo se večkrat prepričali na lastne oči, se je začela zapuščena pekarna na obrobju globoko depresivne Subotice počasi prazniti.

Med ruševinami stare industrijske hale in v bližnjem trsju je ostalo le še okoli tristo najbolj revnih in obupanih priseljencev in beguncev, ki si, vsaj trenutno, ne morejo privoščiti nadaljevanja poti proti madžarski meji in naprej proti Avstriji in Nemčiji. Med njimi prevladujejo Afganistanci in Pakistanci, ki so na poti že dolge mesece. Nekatere so okradli, nekateri so ostali brez vsega, nekateri so zboleli, nekateri so izgubili svoje »kontakte«. Druži jih brezizhodnost: a te je le navidezna. Ljudje, ki jih žene gon po preživetju, vedno najdejo pot.

Globalni geostrateški potresi

»Tu sem deset dni. Prišel sem peš iz Bolgarije čez celotno Srbijo. Nisem imel denarja za avtobus. Vse, kar sem imel pri sebi, od oblek do mobilnega telefona, so mi vzeli v bolgarskem zaporu, kjer sem brez razloga preživel štiri meseca. To je bila najbolj grozna izkušnja v mojem življenju. Spoznal sem, kaj je to pekel. Policija me je pobrala z ulice in me vrgla v ječo. Nič niso hoteli slišati. Še prej so me oropali in zbrcali,« mi je v tekoči angleščini povedal Pakistanec Munib, ki je študiral na univerzi v Lahoreju, potem pa se je skupaj z družino odločil, da zaradi varnostnih in ekonomskih razlogov prek Afganistana, Irana in Turčije odide proti Evropi. A bolgarska izkušnja je prekrižala njegove načrte. Denar, ki ga je zbrala njegova družina in s katerim bi moral priti v Nemčiji ter si tam najti delo, s katerim bi preživljal kar nekaj svojih sorodnikov, je izginil v temačnih bolgarskih labirintih. Domov ga je sram klicati. Poraza noče priznati. Boril se bo naprej. »Takoj, ko bo mogoče, bom šel na Madžarsko. Čakam, da se nas zbere dovolj. Drug drugemu bomo pomagali,« je strnil Munib.

Skromna lokalna humanitarna pomoč

Na drugi strani stare opekarne je sivolasi gospod Tibor Varga, predstavnik nevladne organizacije Vzhodnoevropska pobuda (Istočnoevropska iniciativa), na žgočem soncu lačnim in utrujenim beguncem delil štruce kruha, mesne konzerve in higienske pripomočke. Varga je skupaj s sodelavci – vsi so prostovoljci – edini »uradni« predstavnik lokalne skupnosti, ki pomaga ubogim dušam, ki so se znašle v Subotici.

»Vsak dan je huje. Evropa se ne zaveda, kako ti ljudje trpijo. Vsak ima svoje zgodbo. Treba jim je prisluhniti in jim pomagati,« je dejal Varga, ki beguncem in priseljencem po vsej Vojvodini, zadnje čase pa tudi drugod po Srbiji, pomaga že od leta 2011, ko se je srbsko-madžarska meja znašla na zemljevidu globalnih migracijskih poti.

Afganistanci in Pakistanci so, večinoma zelo mladi, mirno stali v vrsti in čakali na »Tiborjevo štruco«. A tisti dan je bila ponudba nadstandardna. Tibor je med begunce skupaj s sodelavci razdeljeval tudi majice. Zaradi ene izmed njih se je med dvema afganistanskima dečkoma, sicer bratoma, vnel pretep; končal se je s silovitim udarcem po licu mlajšega in manjšega izmed njiju. Ulile so se solze, padale so psovke, a je vojvodinski humanist – kvalitetna diplomacija in pedagogika v živo – zelo hitro pomiril strasti in brata primoral k stisku rok.

Kar nekaj čakajočih na kruh se je v vrsto postavilo zatem, ko so le nekaj metrov stran opravili pregled v »potujočem zdravstvenem domu« Zdravnikov brez meja (MSF), ki dvakrat na teden obiščejo džunglo, kot begunci imenujejo okolico zapuščene opekarne.

Presenetljivo dobro zdravstveno stanje

Beograjčanka Nevena Radovanović, sicer anesteziologinja, ki je pregledovala bolne begunce, večinoma otroke, mi je povedala, da so, »glede na to, kaj vse so prestali in kje vse so bili«, začasni prebivalci subotiške džungle v presenetljivo dobrem stanju. »Največ težav imajo z dihali in dehidracijo. Veliko je driske. A držijo se čudežno dobro, neverjetni so,« je dodala mlada zdravnica.

Še najbolj jo je skrbelo zdravstveno stanje šestletne Fate Rahimijar iz Afganistana, ki jo že nekaj dni mučila huda vrtoglavica, veliko je bruhala, imela vročino in močno oteklo grlo. Fata je močno kašljala, iz ust se ji je cedila slina, a njen oče se je odločil, da deklice ne pošlje v lokalno bolnišnico. Čim prej želijo naprej, v Evropo, je povedal sicer ne preveč zgovorni gospod, ki je iz osrednjega Afganistan skupaj z nosečo ženo in petimi otroki potoval dva meseca.