ZDA se otepajo obtožb o izdaji Kurdov

Turčija po dogovoru z ZDA bombardira predvsem Kurde, in ne Islamske države.

Objavljeno
02. avgust 2015 18.51
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
Turški poseg proti Islamski državi se vse bolj kaže kot vojna proti Kurdom, ki so jo prekrili s prozornim bojem proti skrajnežem. Njihova letala večinoma napadajo kurdske položaje v Sirij in Iraku, pri čemer so tarča tudi ameriški zavezniki v boju s skrajneži, ne samo pripadniki turške Kurdske delavske stranke, ki jih tudi EU in ZDA uvrščata med teroriste.

Predsednik kurdske avtonomne regije na severu Iraka Masud Barzani je konec tedna pozval upornike iz Kurdske delavske stranke (PKK), naj se umaknejo s severa Iraka, da številni turški letalski napadi ne bi povzročali žrtev med civilisti. Doslej je v več sto napadih po trditvah Turčije umrlo več sto pripadnikov PPK, čeprav ti priznavajo le nekaj smrtnih žrtev.

Podobne pritožbe prihajajo tudi iz Sirije, saj so predstavniki enot za zaščito ljudstva (YPG), vojaškega krila sirskih Kurdov, Turčijo obtožili, da je v zadnjem tednu vsaj štirikrat napadla njihove položaje. »Premike turške vojske razumemo kot provokacijo in sovražno dejanje,« so zapisali v sporočilu in pozvali »partnerje v mednarodni koaliciji proti Islamski državi, naj pojasnijo svoj pristop do dejanj turške vojske«.

YPG je tako rekoč edina udarna sila v Siriji, ki sodeluje s koalicijo in je zmožna večjih akcij proti Islamski državi (IS). Ameriško letalstvo je zadnje tedne z njimi nenehno sodelovalo v napadih na skrajneže. Washington se je tako znašel v čudnem položaju, ko je najbolj muhastemu zavezniku v boju proti IS dovolil napade na najbolj učinkovite borce na svoji strani, saj PKK in YPG sodelujeta v bojih proti skrajnežem.

»To se zdi visoka cena za ameriško uporabo letalskega oporišča Incirlik, še posebej ker grozi, da lahko ZDA potegne v novo vojno brez konca,« meni Steven Cook iz organizacije Council on Foreign Relations. Publicist Stephan Richter je še bolj odločen, »za ameriško politiko v Iraku in Siriji se zdi, da je povsem prepuščena amaterjem v Beli hiši... kar velja za obe vladi, prejšnjo in sedanjo«.

Ameriški uradniki neuradno priznavajo, da je poskusni dogovor s Turki »občutljiv in zapleten«, ter pozivajo Ankaro, naj bo »zadržana in sorazmerna« pri preganjanju pripadnikov PKK, saj bi v nasprotnem primeru lahko ogrozila širši cilj, poraz IS. Tudi z ameriške desnice prihajajo podobna opozorila, senator in predsedniški kandidat Lindsey Graham je dejal, da spopad med Turčijo in Kurdi koristi le IS ter (sirskemu samodržcu Bašarju) al-Asadu, regijo pa še globlje potiska v kaos.

Toda ameriško zunanje ministrstvo vztrajno zavrača namige, da je v zameno za turško aktivno podporo proti Islamski državi »prodalo« Kurde. »Razumem sovpadanje vsega dogajanja, toda gre samo za to, nič drugega,« je tudi tiskovni predstavnik State Departmenta John Kirby zatrdil, da ni povezave med napadi na PKK in dogovorom o ameriški uporabi oporišča Incirlik slabih sto kilometrov severno od Sirske meje.

Bela hiša je dogovor z Ankaro najavila kot velik napredek v boju z Islamsko državo, saj se bodo z juga Turčije ameriška letala lahko veliko hitreje odzvala na dogajanje na sirskih bojiščih kot zdaj, ko vzletajo v Perzijskem zalivu. A so v Pentagonu priznali, da bo trajalo še »tedne«, preden bodo ameriška letala poletela na bojne naloge s turškega ozemlja, saj še vedno usklajujejo podrobnosti sporazuma.

Turčija nameč menda ni dovolila uporabe oporišča za letalsko podporo sirskih Kurdov. Ker naj bi se jeseni iz Perzijskega zaliva umaknila letalonosilka USS Theodore Roosevelt, zamenjave pa ne bo nekaj mesecev, bi lahko bila brez uporabe turškega oporišča močno ogrožena ameriška podpora sirskim Kurdom, čeprav Bela hiša in Pentagon ves čas trdita, da so ti udarna moč boja z IS.

Turčijo očitno bolj kot Islamska država skrbi nastajanje kurdskega območja na severu Sirije, saj Kurdi po zadnjih zmagah proti Islamski državi nadzorujejo 400 kilometrov od 885 kilometrov meje med državama. Zdi se, da so načrti Ankare v popolnem nasprotju od tistih Washingtona in le malo drugačni od načrtov IS, ki poskuša ustaviti kurdsko prodiranje. Zato se skrajneži skorajda niso odzvali na objavo dogovora o sodelovanju med Ankaro in ZDA, hkrati pa po poročilih iz Sirije zadovoljno spremljajo bombardiranje Kurdov.

»V svetu realpolitike je za cinike morda opravičljivo prodati Kurde, če to pripomore k večjemu cilju. Toda v slepem iskanju več 'zaveznikov' je ameriška vlada osnovno kredibilnost Zahoda zakockala tako rekoč za nič,« trdi Stephan Richter. Po besedah Blaisea Misztaja iz washingtonske mnenjske organizacije Bipartisan Policy Center pa bodo ZDA prej ali slej »hočeš nočeš morale izbrati med Turki in Kurdi«.