Boj za balkanskega voditelja

Ni se mogoče znebiti vtisa, da so režiserji včerajšnjega hrvaško-srbskega srečanja na vrhu iz ZDA in EU. Washington in Bruselj sta prepričana, da je sodelovanje Zagreba in Beograda zelo pomembno za stabilnost in ohranitev miru na Zahodnem Balkanu.

Zakaj se je sploh zgodilo to izsiljeno srečanje? Kdo ga podpira in komu je najbolj potreben? Kakšen je mogoč razplet? Meddržavni spor Hrvaške s Slovenijo je v Bruslju, ki se je tudi zaradi njega odločil, da ne bo več uvažal nerešenih dvostranskih problemov, Hrvaško zaznamoval kot problematično članico EU. Slabe izkušnje s Hrvaško so botrovale evropskemu pravilu, da nobena država ne bo mogla zaradi sebičnih interesov zavirati svojih sosedov na njihovi evropski poti.

Evropska komisija je poudarila, da se morajo vse države nedvoumno zavezati, z besedo in dejanji, da bodo premagale zapuščino preteklosti z doseganjem sprave in reševanjem vprašanj, posebno sporov o meji, veliko pred pristopom k EU. »Če spori o meji niso rešeni dvostransko, jih morata strani brezpogojno predati zavezujoči in končni mednarodni arbitraži, katere razsodbe morata obe strani v celoti izvajati in spoštovati pred pristopom,« je še zapisala komisija v širitveni strategiji.

Hrvaško ogledalo Balkanu

Novo balkansko strategijo evropskega parlamenta so v Beogradu razumeli kot rdečo luč za svoje evropske ambicije. Srbija je sprejela sporočilo kot svarilo, da sta normalizacija odnosov s Hrvaško in pravočasna rešitev mejnih vprašanj najpomembnejši, če želi vstopiti v EU leta 2025, ki je morda prvi rok za njeno članstvo. V isti sapi so v Zagrebu ocenili, da ima Hrvaška eno zadnjih priložnosti, da prevzame vodilno vlogo v regiji. Navsezadnje bi bil za Bruselj takšen potek dogodkov povsem sprejemljiv, ker bi bilo logično, da članica EU vodi kolo v regiji in da je ogledalo državam, ki naj bi postale njene članice.

Mednarodni zagovorniki hrvaško-srbskega srečanja na vrhu in svetovalci hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović in njenega srbskega kolega Aleksandra Vučića so ocenili, da bo za Srbijo v pridružitvenem procesu prelomno leta 2020. Takrat bo že mogoče oceniti, koliko so srbske reforme verodostojne in ali Srbija tudi v vsakdanji praksi izvaja evropsko regulativo usklajeno z merili iz Københavna. V tem za Srbijo prelomnem letu bo prav Hrvaška predsedovala svetu EU, Zagreb pa bo imel o ključnih evropskih vprašanjih več besede, kot je je imel do zdaj.

Zgodovina ali razum

Politični odnosi med državama so na zelo nizki ravni že skoraj tri desetletja, predvsem zaradi različnih pogledov na vzroke in posledice medsebojnih spopadov v času vojne na Hrvaškem. Grabar Kitarovićeva in Vučić sta se izognila reševanju nesoglasij o tem, ali je bila v Jugoslaviji državljanska vojna ali pa je bila Srbija agresor na Hrvaško, ampak sta poskusila iskati pot v prihodnost, ki bo zagotovila varnost in blaginjo vsem državljanom.

Scenaristi dvostranskega vrha v Zagrebu so vsaj formalno Vučića in Grabar Kitarovićevo prepričali, da je v obojestranskem interesu, če bosta državi presegli preteklost, ki razdvaja narode, državljane obeh držav pa ima za talce. Vrhunec zgodovine na tem ozemlju bi bilo treba spremeniti v vrhunec razuma, ki bi zagotovil napredek celotne regije. Režiserjem od zunaj je tudi uspelo, da so pozornost hrvaškega državnega vrha po vrsti zgrešenih panevropskih in globalnih projektov preusmerili na njeno bližnje sosedstvo. Čeprav bi si Srbija geostrateško in zgodovinsko najbrž zaslužila vodilno vlogo v regiji, bodo na Hrvaškem storili vse, da bi ji iz rok izpulili mikavno zastavo balkanskega voditelja.