Cerkev bi šla na turistične sejme

Relikvije svetnika Mandića bodo v Zagreb pritegnile več deset tisoč ljudi.

Objavljeno
11. april 2016 19.45
Dejan Vodovnik
Dejan Vodovnik
Zagreb − Sreda bo za katoliško Hrvaško poseben dan. V zagrebško »mater« vseh cerkva, katedralo vnebovzetja Blažene Device Marije, bodo namreč pripeljali in na ogled postavili nestrohnjeno truplo svetnika Leopolda Mandića. Pričakujejo več deset tisoč romarjev, mestne oblasti pa so že pripravile parkirišča za več kot sto avtobusov.

Sveti Leopold Mandić se je rodil v Hercegnovem pri Boki Kotorski 12. maja 1866. Pri krstu je dobil ime Bogdan, bil je najmlajši od 12 otrok. Oče je prihajal iz stare bosanske plemiške katoliške družine, iz katere pa je ohranil le plemenitost duha, sicer pa je obubožal. Ko se je Leopold s 16 leti prijavil v semenišče, so ga kapucini poslali v Videm. S 24 leti je bil v Benetkah posvečen v duhovnika.

Od leta 1897 do 1900 je bil predstojnik kapucinskega samostana v Zadru, 1905. in leto pozneje vikar v Kopru. Od leta 1909 do 1942 je bil spovednik v Padovi.

Nestrohnjeno truplo so prenesli v kapucinsko cerkev leta 1963. Ljudje so začeli na veliko romati na njegov grob. Zanimivo je, da so do zdaj častilci svetega Leopolda popisali 320 debelih knjig, od katerih ima vsaka tisoč velikih strani.

Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa 16. oktobra 1983 za svetnika.

Najprej v Zagreb, nato v Slovenijo

Romanja v Zagreb se bodo začela že v sredo, mnogi so že napovedali svoj prihod v prestolnico, kjer bodo relikvije svetnika Mandića – poleg svetega Pija tudi zavetnika leta usmiljenja – do 18. aprila, ko jih bodo prepeljali v Slovenijo.

V okolici katedrale in cerkve v zagrebški Dubravi, ki nosi ime po svetniku Mandiću, kjer bodo na ogled postavljene njegove relikvije, si trgovci že manejo roke.

Zanimivo je, da so se v zadnjem času okrepile razprave o verskem turizmu na Hrvaškem. Da je ta neizkoriščen potencial, je te dni dejal minister za turizem Antun Kliman, ki tudi meni, da bi prav verski turizem utegnil oziroma moral biti pomemben del že sicer pomembne hrvaške turistične zgodbe.

»S krepitvijo verskega turizma moramo razbiti prepričanje, da imamo na Hrvaškem le morje in sonce,« je dejal minister in razvnel razprave o tej temi. K njim je pozval tudi Cerkev, s katero bi se morali dogovoriti o pravilih. Oglasil se je župnik iz istrskega Vodnjana in se zavzel, da bi se tudi Cerkev enako kot turistični ponudniki začela udeleževati različnih sejmov po svetu in se ponujati kot turistična destinacija. Ministru takšna pobuda ni bila niti najmanj všeč, saj ne vidi razloga, da bi se Cerkev samostojno pojavljala na turističnih sejmih, je pa dodal, da je bila doslej zagotovo premalo zastopana v turističnih predstavitvah Hrvaške.

Hudomušneži so k tem razpravam že dodali svoj prispevek v obliki oglasa, v katerem ponujajo »sedemdnevni obisk all inclusive« najvišjega zvonika v Istri, v Vodnjanu; v ceno je vključen tudi brezplačni obisk Brionov in puljske Arene …

Najprej zvonik, nato morje

O verskem turizmu se do zdaj ni veliko razpravljalo; ministrstvo za turizem nima niti strategije njegovega razvoja. Podatki o številu romarjev, obiskovalcev in zaslužkih niso nikjer zabeleženi, ampak so le približne ocene. Nobena skrivnost pa ni, da je prav na območjih, ki veljajo za cilj verskega turizma, veliko več sive ekonomije.

Na Hrvaškem je približno dvajset svetišč, kamor se valijo kolone romarjev, še posebno ob verskih praznikih. Za osrednje romarsko središče velja Marija Bistrica, naselje v istoimenski občini približno 40 kilometrov od Zagreba, ki šteje le kakšnih tisoč duš, a je ena najprepoznavnejših točk Hrvaškega Zagorja. »Mogoče ni največje, je pa zagotovo najbolj priljubljeno romarsko središče na Hrvaškem,« pravijo v Mariji Bistrici, kamor se vsako leto zgrne več kot 800.000 vernikov, največ iz Hrvaške, po nekaterih ocenah pa je med njimi tudi 30.000 Slovencev.

Poleg Marije Bistrice so romarska središča še Trsat na Reki in Aljmaš, Sinj, Ludbreg … Kot svoje Hrvati zelo radi prikazujejo tudi Međugorje, ki je v Bosni in Hercegovini.

Razprave o verskem turizmu in zahteve za njegovo krepitev niso nepomembne. Državna blagajna je čedalje bolj prazna, turizem pa je ena tistih gospodarskih vej, brez katere bi že tako ne preveč rožnate razmere bile še precej slabše. Podatek, da turizem prispeva skoraj 20 odstotkov k domačemu BDP, je najbrž dovolj poveden. Za zdaj lahko Hrvati le z zavistjo gledajo čez mejo, v Italijo, kjer so že dokazali, kako donosen je romarski oziroma verski turizem. Približno 40 milijonov romarjev tam vsako leto pusti okoli pet milijard evrov.