Tiskane izdaje
Zagreb – Praljka so v ozkem družinskem krogu v četrtek pospremili na zadnjo pot v zagrebškem krematoriju. O tem, ali mu bodo izpolnili željo in njegov pepel raztresli po pokopališču Mirogoj, lahko le ugibamo, ker hrvaški predpisi ne dovoljujejo takšnega pokopa.
Pokojnikove želje po »posmrtnem samozatajevanju« niso upoštevali v Hrvaškem generalskem zboru – združenju, v katerem je približno 50 upokojenih generalov. V Zagrebu so v prepolni koncertni dvorani Vatroslav Lisinski, v kateri so ljudje stali tudi po foajejih, pripravili žalno slovesnost za Slobodanom Praljkom. Zaradi slovesnosti so posebej uredili promet in zagotovili brezplačen avtobusni prevoz, o Praljku pa so govorili samo v presežnikih.
»Človek, ki mu nihče
Poleg članov generalskega zbora, več odsluženih politikov in nekaterih obsojenih vojnih zločincev, denimo Mirka Norca in Darija Kordića, so se žalne slovesnosti – menda čisto zasebno kot soborci – udeležili tudi obrambni minister Damir Krstičević, minister za branilce Tomo Medved in podpredsednik sabora Milijan Brkić.
Na Hrvaškem so se poslovili od obsojenega vojnega zločinca Slobodana Praljka. Foto: Reuters
Precej bolj zanimivo je bilo videti, koga vse ni bilo na slovesnosti. Ni bilo ne predsednice države, ne predsednika vlade, ne predsednika sabora. Vsi omenjeni so takoj po izreku sodbe o Praljku govorili kot o izjemno moralni osebi in o samomoru kot junaškem dejanju, samo sodbo pa označili za nepravično in nesprejemljivo. Toda zaradi resnih kritik mednarodne skupnosti, ki je njihove prve odzive ocenila za »nesprejemljivo podporo obsojenim vojnim zločincem«, je državno vodstvo hitro omililo svoje besede in začelo izjavljati, da bo spoštovalo sodbo.
To, da se niso udeležili žalne slovesnosti, je bilo zelo opazno, in to so storili prav zaradi omenjenega pritiska. Državno vodstvo je resda poskušalo prepričati mednarodno skupnost, da je »sodba nepravična in nesprejemljiva«, vendar je bilo namesto razumevanja deležno kritik. Vsi pomembni mednarodni dejavniki so pozvali k upoštevanju haaškega sodišča in pravnomočnih sodb, in če je že bilo slišati nekatere kritike o delu sodišča, denimo tiste iz Ruske federacije, so se te nanašale na domnevno nepravičen odnos do Srbov oziroma Srbije.
Polna koncertna dvorana Vatroslav Lisinski. Foto: Reuters
Katoliška cerkev slavi »junaško dejanje« samomora
Žalne slovesnosti se niso udeležili niti člani Praljkove družine, poleg vojnih veteranov pa Praljkovo »junaško dejanje« najbolj slavi Katoliška cerkev. Za siškega škofa Vlada Kosića je njegov samomor celo enakovreden Kristusovi smrti na križu. »Mar ni tudi Gospod naš, Jezus Kristus, prostovoljno daroval svojega življenja za nas, da bi nas poučil, da je največja ljubezen prav darovanje življenja za prijatelje?« je dejal ta cerkveni dostojanstvenik. Samo eden od katoliških škofov si je drznil javno protestirati proti poveličevanju kateregakoli samomora, tudi samomora generala Praljka. To je storil banjaluški škof Franjo Komarica.
Praljkovega »junaškega in mučeniškega imena in dela« je bilo očitno nekaterim na Hrvaškem dovolj. Neznanec je s spomenika banu Jelačiću na glavnem zagrebškem trgu, ki so ga z več tisoč svečami spremenili v svojevrsten oltar obsojenemu generalu, strgal plakat z njegovo sliko. Slišati je tudi zahteve, naj mu tako kot preostali peterici odvzamejo državna odlikovanja, saj so vsi obsojeni vojni zločinci, danes pa bodo s svojevrstno »vojno sveč« organizirali prižiganje sveč za žrtve bošnjaško-hrvaškega spora na Trgu francoske republike. V torek bodo iz BiH prišli v Zagreb nekdanji taboriščniki, da bi se pozanimali, ali je mogoče vložiti tožbo proti hrvaški državi zaradi trpljenja, ki so ga doživeli v hrvaških taboriščih.
