Hrvaška pričakuje enajst milijard evrov od turizma

Letošnji turistični razcvet je brezmejen, a kritiki opozarjajo na pasti »monokulturnosti« hrvaškega gospodarstva.

Objavljeno
03. avgust 2017 23.49
Željko Matić
Željko Matić
Zagreb – Po vseh merilih letošnja turistična sezona na Hrvaškem presega vse dosedanje rekorde. Do 28. julija so imeli 50 milijonov prenočitev, kar pomeni, da se je število prenočitev v primerjavi z istim obdobjem lani povečalo za kar 18 odstotkov.

Najpogosteje so prenočevali Nemci, sledijo jim Slovenci, Hrvati pa so – vsaj med registriranimi turisti – šele na tretjem mestu. Za njimi so Poljaki, Avstrijci in Italijani, ki množično obiskujejo Hrvaško šele avgusta.

Rekordno število gostov napoveduje tudi rekordne prihodke od turizma. Tudi lansko leto je bilo rekordno in takrat so v turizmu imeli osem milijard in 650 milijonov evrov prihodkov, letos pa, če se ne bo zgodilo nič nepredvidljivega, lahko upravičeno pričakujejo približno enajst milijard evrov.

Politične razmere pometle s tekmeci

Turistični razcvet na Hrvaškem je povzročilo več dejavnikov. Najprej je treba omeniti varnostne in politične razmere, ki so pometle s tekmeci, kakršni so, denimo, Egipt in Tunizija pa tudi Turčija in Grčija. Nepravično bi bilo ne omeniti delavnih in podjetnih državljanov, ki so v turizmu odkrili dober vir zaslužka, z gradnjo novih nastanitvenih zmogljivosti s spornimi estetskimi, urbanističnimi in arhitekturnimi lastnostmi pa so kljub vsemu izboljšali kakovost namestitev in storitev v primerjavi s prejšnjimi leti.

Cene višje za petino

Hrvaška je še vedno tudi cenovno konkurenčna država. Gostitelji so zaradi povečanja DDV resda zvišali cene za okoli 20 odstotkov, vendar so te v primerjavi z evropskimi cenami še vedno znosne. Poleg tega Hrvaška ni več anonimna država. New York Times jo je letos razglasil za prvo med petimi najbolj zaželenimi svetovnimi turističnimi cilji. Po mnenju tega časnika si Hrvaška to zasluži, saj ima »fantastične plaže, okusno hrano ter bogato kulturo in zgodovino«.

Za najboljšo in hkrati brezplačno reklamo se mora Hrvaška zahvaliti filmski industriji. Na žalost tradicionalistov v Dubrovnik prihaja vse več gostov zaradi Igre prestolov, ti pa v njem ne prepoznavajo »hrvaških Aten«, ampak King's Landing (Kraljevi pristanek). Konec poletja bodo na Hrvaškem začeli snemati novo nadaljevanje Mamma Mia na Visu (Grčija je bila predraga) in Jamesa Bonda v Dubrovniku.

Neznosna gneča

Zaradi rekordnega števila turistov nastajajo neznosne gneče, zaradi katerih lahko Hrvaška, tako kakor se je to zgodilo nekaterim španskim letoviščem, dolgoročno postane neželen cilj. To velja tudi za izsiljevalske proteste taksistov in motoristov ter napovedane stavke carinikov in zaposlenih v Croatia Airlines. Zaradi množice turistov se obiskovalci z ladij v Dubrovnik sploh ne morejo prebiti. Oblast je razmišljala o uvedbi vstopnic, vendar tudi to verjetno ne bi pomagalo. Vstopnice je treba plačevati za nacionalna parka na Krki in v Plitvicah, stanejo od dvajset do trideset evrov, vendar je zanimanje tolikšno, da so začeli šteti turiste, da bi število obiskovalcev nekako omejili. Vprašanje je tudi, kaj gostje dobijo za plačano vstopnico, kajti letos oba parka na vstopu in na »zaščitenem območju« bolj spominjata na ameriška nakupovalna središča na prvi dan razprodaje kakor na »nedotaknjeno naravo«.

Tradicionalistov ne moti število obiskovalcev, ampak navade novih, predvsem mladih gostov, ki prihajajo samo zaradi zabave. Na Hvaru so tako kakor v najbolj priljubljenem Zrću, »hrvaški Sodomi in Gomori«, zaradi razuzdanih, neprimerno oblečenih, pogosto tudi omamljenih in alkoholiziranih gostov (predvsem Angležev) uvedli posebne kazni. Tako bodo na Hvaru ženske, ki po mestu hodijo v bikiniju, plačale kazen 600 evrov, moški v kopalkah 500 evrov, vinjeni pa celo 700 evrov. In vse to pod motom: »Save your money and enjoy Hvar!« (»Prihranite denar in uživajte na Hvaru!«)

Šotor na balkonu

Hrvaški za takšen naval turistov primanjkuje namestitvenih zmogljivosti in tudi delovne sile. O prvi težavi največ pove primer Splitčanke, ki ji je do konca sezone uspelo v tem do zdaj tranzitnem mestu, ki je zaradi Ultre postalo svetovno znan turistični cilj, oddati v najem šotor, ki ga je postavila na svojem balkonu. Z delovno silo je še težje. Iz države se je v zadnjih treh letih samo v Nemčijo izselilo 180.000 oseb in približno 100.000 oseb v druge države, ki ne vodijo tako natančne evidence. Če Hrvati že morajo delati kot natakarji, to raje počnejo v drugih državah za trikrat višjo plačo, in to vso sezono. Druge delavce je težko dobiti, kajti če jim ponudite evropske plače, ogrozite cenovno konkurenčnost. Kljub vsem težavam se hrvaški turizem še vedno lahko razvija. Hrvaška obala je precej slabše pozidana kot Azurna obala, da španske niti ne omenjamo. Še vedno ima skoraj dvakrat manj gostov kot precej manjši Kanarski otoki.

Kljub vsemu izjemni turistični rezultati tako kot vsaka druga monokultura vzbujajo skrb. Hrvaška je bila že lani po skupnem deležu turizma v BDP prva v Evropi. Celo državi, kakršni sta Malta in Ciper, sta s 14- oziroma z 12,8-odstotnim deležem gledali v hrbet Hrvaški, kjer je ta delež presegel dvajset odstotkov. V že »odpisani« Grčiji ta delež ne presega osem odstotkov, v Italiji znaša komaj dva. Rast deleža turizma v skupnem BDP mnogi kritizirajo kot »bedo hrvaškega gospodarstva« z vsemi nevarnostmi, ki jih takšna usmeritev prinaša. Razmere so še resnejše, ker je to panoga, ki je odvisna od številnih nepredvidljivih dejavnikov, denimo od gospodarskih razmer v državah, iz katerih prihajajo gostje, od vremena in predvsem od varnostno-političnih razmer tako v državi kot v okolici. Ena najslabših turističnih sezon je bila tista leta 1999 zaradi Natovega posega v Srbiji, državi, ki je več sto kilometrov oddaljena od turističnih letovišč. Nihče si zato ne upa niti pomisliti, kaj bi ostalo od turizma in celotnega gospodarstva, če bi se zgodil teroristični napad, kakršnega je, denimo, doživela Nica pred letom dni.