Joga, sovražnica cerkve

Župnija v Slavonskem Brodu se je spravila nad jogo, dekan pa nad žensko neposlušnost.

Objavljeno
16. avgust 2016 17.59
Dejan Vodovnik, Zagreb
Dejan Vodovnik, Zagreb

Zagreb – Dnevi okoli praznika­ Marijinega vnebovzetja so bili prežeti s pomisleki hrvaške ­katoliške cerkve o načinu živ­ljenja, pa tudi z ostrim nasprotovanjem tistih, ki so se jim ti pomisleki zdeli nesmiselni.

Začelo se je s sporočilom župnijskega odbora svetega Dominika Savia iz Slavonskega Broda na spletnih straneh, kako Slavonski Brod že nekaj časa deluje v nasprotju s katolištvom. V pojasnilu je zapisal: »Mesto Slavonski Brod že nekaj let zapored pripravlja projekt Poletje v Brodu. Med športnimi dejavnostmi so tudi dejavnosti, ki so v nasprotju s katolištvom, kot je na primer joga.« Iz župnije so celo naslovili uradno vprašanje na Hrvaški olimpijski odbor, ali je joga šport.

To je spodbudilo razprave o tej starodavni indijski duhovni vadbi, ki je osvojila tudi zahodnega človeka, ko si v sodobnem hitrem tempu življenja prizadeva vzpostaviti ravnovesje in harmonijo z okolico in naravo. Zagovorniki vzpostavitve harmonije med človekom in naravo – mimogrede, generalna skupščina ZN je decembra 2014 z resolucijo razglasila 21. junij za mednarodni dan joge – so vztrajali pri svojem in protestirali proti pomislekom in očitkom župnije iz Slavonskega Broda. Zagovorniki župnije pa so vztrajali, da je to dejanje v nasprotju s krščanskim naukom, posebnih pojasnil pa ni bilo slišati; razen da je treba prebrati razprave uglednih teologov, ki so popisovali vzhodnjaško religijo in njihove kulte.

Janica Kostelić: Joga je šport

V kratkem času je iz pisarn ministrstva za izobraževanje, znanost in šport prišel odgovor, podpisala pa ga je kar Janica Kostelić, sicer pomočnica ministra, v tehnični vladi zadolžena za šport. »Joga je šport,« je bil odgovor, s pomisleki, da bi bila joga v nasprotju s katoliškimi načeli, pa se hrvaška športna administracija ni ukvarjala. Zgodba o jogi je za hip potihnila, vendar na novo ni bilo treba dolgo čakati.

V osrednjem hrvaškem cerkvenem glasilu Glas koncila je Ivica Raguž, duhovnik in, kot mu pravijo nekateri, »strokovnjak za ženska vprašanja v hrvaški katoliški cerkvi«, poleg tega pa tudi dekan bogoslovne fakultete v Đakovu, objavil razpravo o ženski neposlušnosti. Rdeča nit prispevka je bila, da če ženska zahteva enakopravnost z moškim, je neposlušna, saj ne spoštuje moške glave, moška glava pa je Jezus Kristus.

Študentka odgovarja dekanu

Ženske v katoliški cerkvi naj bi bile zaradi naravnega poslanstva – materinstva – bliže Bogu, so si razložili bralci Raguževe strokovne razprave in dodali, da je »ženska pač 'svobodna', da se ne emancipira, da ne dela zunaj doma, ima 'svobodo', da je doma in skrbi za otroke, in da je mož tisti, ki je zaposlen. Tisti, ki se niso strinjali z Raguževim pisanjem, so opozorili, da so jasne sankcije zoper žensko neposlušnost morda nekdaj obstajale, danes pa svet tiktaka povsem drugače.

Zanimivo je, da se razen po spletnih portalih na pisanje ni odzvalo veliko ljudi; pravzaprav nihče. Se je pa te dni oglasila študentka zagrebške teološke fakultete Lana Bobić in v javnem pismu odgovorila Ragužu, da »ponižuje ženske, da ljubosumno varuje moške pozicije moči, vsebina pa je pošastna, poleg tega pozablja, da je tudi ženska ­človek«.

Cerkvenega odgovora na odgovor ni. Kaj se dogaja?

Hrvaška RKC in dolgo vladajoča HDZ sta bili v preteklosti dolgo kot dvojčici in v nenehnem iskanju možnosti za sožitje, potem pa sta se razšli. Cerkev je, ne le zaradi spora z dolgo vladajočo HDZ, vse bolj izginjala s političnega parketa kot pomemben dejavnik. Z zmago levosredinske koalicije Kukuriku pred petimi leti je bilo to še bolj opazno, mrkih obrazov med škofi pa še več. Čedalje več je bilo sporočil za javnost iz uradov hrvaške katoliške cerkve, da nihče ne sme pozabiti, da je Hrvaška – katoliška država. Posredno je cerkev dajala vedeti, da si spet želi stopicati po političnem parketu. Vendar vse kaže, da duhovne obnove ne bo.

Po zadnjih statističnih podatkih se je lani v katoliški Hrvaški cerkveno poročilo 54 odstotkov mladih, v letošnjih prvih treh mesecih pa je bilo med 2124 porokami le 527 »v navzočnosti Boga in cerkve«. Nekateri se sprašujejo, ali je to nova duhovna kriza v državi. Morda, vendar ne gre pozabiti, da se v naši južni sosedi približujejo predčasne parlamentarne volitve, tamkajšnja RKC pa bo spet iskala možnost(i) za soodločanje v »Hrvaški, katoliški državi«.