Tiskane izdaje
Gorica – Za avtomobile zaprti predor, ki ga je mogoče prehoditi v nekaj minutah, po sredi loči odebeljena rumena črta. Na eni strani je zarisana pot za kolesarje in pešce, na drugi so ob steni na betonskih tleh zložene improvizirane postelje.
Skozi noči se tam prebija Junaid Ali. »Mrzlo je,« je dejal pred kupom podarjenih odej, zloženih v ležišče. »Tunel je z obeh strani odprt, tako da je veter močan,« je razmere, v katerih je kakih sto petdeset moških večinoma iz Afganistana in Pakistana, opisoval štiriindvajsetletnik. Oblečen je bil v tanko črno jakno, roke je imel zaradi mraza prekrižane čez prsi. Pred njim je bila šesta noč v predoru, ki vodi na zloščeni trg v centru Gorice, obmejnega mesta z okoli 40.000 prebivalci.
V Italijo je Ali pripešačil iz Avstrije. Dve leti je čakal na mednarodno zaščito, a Avstrija mu je na koncu ni priznala. »Lahko rečejo, da je Pakistan varna država, toda mi nismo,« je poudaril Pakistanec, ki je zbežal iz mesta Paračinar nedaleč od meje z Afganistanom. Spomnil je na teroristične napade in bombardiranja z brezpilotnimi letali. Ker se je zbal, da ga bodo izgnali v domovino, je iz Avstrije pobegnil.
Foto: Tomi Lombar/Delo
Podobno izkušnjo v Evropi ima 32-letni pakistanski socialni delavec Mehmood Tahir, ki je v goriškem tunelu doslej preživel dvanajst noči. Za azil je prvič zaprosil v Franciji, a so ga zavrnili. »V Italiji so možnosti in mislim, da oblasti delajo, kar lahko.« Na bližnji policijski postaji so ga popisali in v kratkem obljubili prvi intervju pri azilnem postopku. »Pomagajo prostovoljci, ki prinašajo odeje in hrano, vsak dan nas pride pogledat zdravnik,« je opisoval življenje v tunelu. »Tuša in toalet ni, a ni kaj, treba je počakati in se nekako prebiti čez dneve in noči.« Medtem je skozi predor zapeljalo policijsko vozilo. »Vsak dan pridejo,« je rekel Tahir. »Navadno se samo počasi peljejo skozi.«
Oblast nima posluha
Da so ljudje prisiljeni spati v predoru, Jureta Gombača z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ne preseneča. »To se vleče vsaj zadnjih štiri ali pet let, le da so se migranti prej zadrževali ob Soči, poleti so bili na trgu v centru mesta, zdaj so se premaknili v tunel.« Lokalna oblast po njegovem nima posluha za stiske ljudi, ki so pribežali v Gorico. »V Gorici stvari ne rešujejo tako kot, denimo, v Trstu, kjer imajo veliko bolj strpno oblast,« pravi Gombač. Konec junija je na lokalnih volitvah zmagal Rodolfo Ziberna kot kandidat več gibanj in strank desnice. Iz njegovega urada se na prošnjo za pogovor ni javil nihče.
Foto: Tomi Lombar/Delo
V bližnjem Trstu, kjer imajo več prošenj za azil kot v celotni Sloveniji, so pred časom uvedli sistem razpršenih nastanitev za begunce. V Italijanskem solidarnostnem konzorciju ICS skupaj s tržaško občino najemajo stanovanja na trgu, v katera potem nastanijo prosilce za azil. »Trenutno zagotavljamo 1200 mest in smo doslej v sistem vključili vse, se pa na žalost še vedno zgodi, da nekateri ostanejo zunaj, toda nikoli za dolgo,« je v telefonskem pogovoru pojasnil predsednik ICS Gianfranco Schiavone. Toda to, kar se dogaja v Gorici, se po njegovem ne bi smelo. »Ni težava v številu ljudi, ampak v nesposobnosti lokalne prefekture, da bi naredila, kar ji nalaga nacionalni načrt.« Po njem vsaka regija nosi odgovornost za nastanitev določenega deleža ljudi na begu. »Oblast v Gorici odklanja pomoč ljudem. Namesto tega spodbujajo občutke strahu in paniko, ki pa nimajo nobene dejanske podlage.«
Da ne gre samo za lokalno zgodbo, poudarja Jure Gombač. »To je posledica evropske politike. Meje so sito v Evropski uniji. Vanjo se spušča tiste, ki jih hočemo, tistih, ki pa jih nočemo, se pušča zunaj ali se jih spravi v zelo težko situacijo znotraj evropskih meja, in takšen primer je tudi goriški tunel. In ker Evropa ni solidarna, da bi države prevzele del nalog, ki so zdaj padle predvsem na Italijo in Grčijo, je tako, kot je.«
Pred dnevi so v evropski komisiji ocenili, da se po dveh letih »uspešno« končuje shema za premeščanje beguncev znotraj Unije. V Grčiji po navedbah komisije čaka še 750 in v Italiji 3100 ljudi, ki jih je treba premestiti. Doslej so članice premestile 31.500 ljudi. To je daleč od prvotnega načrta, po katerem naj bi jih premestile 160.000.
Gombač govori o ljudeh, ki »zdaj krožijo po Evropi« in iščejo varna pribežališča. »Bežijo v tiste konce, ki morda veljajo za bolj liberalne. V Italiji je tudi zelo močna diaspora iz Bangladeša in Pakistana, delovni migranti, ki so jih uradno sprejeli na podlagi delovnih dovoljenj. Tisti, ki prihajajo na novo, upajo, da bodo dobili dovoljenje za bivanje za vsaj nekaj časa.«
Foto: Tomi Lombar/Delo
Prisiljeni nazaj
Da imajo »ekonomski migranti iz Pakistana malo možnosti, da ostanejo v Evropi«, so pred časom ugotavljali v članku, objavljenem v Deutsche Welle. Po njihovih podatkih kar 90 odstotkom zavrnejo azil. Podobno je s tistimi, ki so zbežali iz Afganistana. V zadnjih dveh letih se je število Afganistancev, ki so jih evropske države vrnile v opustošeno domovino, skoraj potrojilo. Deportacije se ujemajo z izrazitim porastom zavrnjenih prošenj za azil.
Medtem ko se Pakistance in Afganistance deportira v domovino z argumentom, da sta varni državi, italijansko in slovensko zunanje ministrstvo svoje državljane opozarjata pred potovanji v ti dve državi »iz varnostnih razlogov«. V nedavnem poročilu so pri Amnesty International opisali primere prosilcev za azil, ki so jih v Afganistan vrnile evropske države; bili so ubiti, ranjeni v bombnih napadih ali pa živijo v stalnem strahu pred preganjanjem. V organizaciji opozarjajo, da medtem ko je v Afganistanu »več smrtnih žrtev med civilisti kot kdaj prej«, evropske vlade silijo vse več prosilcev za azil nazaj.
»Medtem ko so se glasovi proti priseljevanju okrepili, evropski voditelji zapirajo meje in znatno omejujejo dostop do evropskega ozemlja, namesto da bi zagotovili varne in zakonite poti ter delitev odgovornosti med članicami,« opozarja Ilaria Masinara iz italijanskega Amnesty International. »Skrb vzbujajoče je, da se priporočila glede ukrepov v boju proti rasizmu in preprečevanju diskriminacije nad migranti, prosilci za azil in pripadniki manjšin v praksi ne izvajajo,« poudarja humanitarna delavka, ki kot del te zgodbe vidi tudi dogajanje v goriškem tunelu. »Zaščita pravic in spoštovanje mednarodnih dogovorov, ki med drugim nalagajo dostop do osnovnih socialnih storitev, niso zajamčeni, a bi morali biti.«
Foto: Tomi Lombar/Delo
Pomoč iz Ljubljane
Z obiska v goriškem tunelu se je pred dnevi vrnil Samer Arkawi iz migrantskega centra Second home v ljubljanskem Rogu. »Razmere so grozljive, ljudje nimajo niti osnovnih potrebščin,« je povedal študent ekonomije iz Sirije, ki mu je Slovenija pred časom priznala mednarodno zaščito. V Ljubljani zdaj zbirajo odeje, kape, hrano, ki jih bodo odnesli v Gorico. »Ljudje potrebujejo predvsem politično rešitev. Toda to bo težko doseči. Težave imajo že z županom, ki jim noče zagotoviti niti toalet, zaprl je tudi dostop do bližnje pitne vode,« je pogovore z italijanskimi aktivisti povzel Arkawi. »Begunci so logična posledica tega, kar počnejo zahodne države v delu sveta, od koder ti prihajajo, in ključno vprašanje je, kaj tam počnejo evropske države.«
Lažje?
Mehmood Tahir in Junaid Ali sta, potem ko sta pribežala v Italijo, vložila ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Ali upa, da mu jo bodo tokrat priznali. Njegov brat je skupaj s starši ostal doma. »Oče je bil ranjen v napadu, vse od takrat je njegovo zdravstveno stanje slabo,« je pojasnjeval. Spati na mrzlih tleh v predoru je po njegovem manj grozljivo. »Zdaj vsaj malo upam, da se bo kaj uredilo, da bom lahko živel v miru in pomagal družini.«
Foto: Tomi Lombar/Delo
Med predorom in središčem mesta je nekaj metrov, od tam se odpre pogled na osrednji mestni trg v Gorici. Na robu tlakovanega prostora so postavljene betonske klopi. Na eni od njih se je na soncu grel Ayaz. Dvajsetletnik je po begu iz Pakistana pristal v Grčiji, a od tam pot nadaljeval proti Italiji. »V Patrasu za nas ni bilo ničesar, ne hrane ne zdravnika, bilo je grozno.« Potem ko je deset dni prenočil v tunelu, je zdaj nastanjen v zavetišču Karitasa nedaleč stran. Pokazal je kartico, na kateri sta njegova fotografija in datum rojstva. »Služi kot dovolilnica, da lahko prenočim, pokažem jo tudi, ko grem jest.« Prepričan je, da ga bodo kmalu nastanili v azilnem domu. »Potem bo lažje. Že zdaj se počutim bolje kot pred nekaj tedni. V Evropo sem prišel, da se rešim. Doma so ostali mama in dva brata, očeta pa nimam več, bil je ubit v terorističnem napadu,« je pripovedoval. Kako je zdaj družina? »Že pet mesecev ne vem.«
