Tiskane izdaje
Zagreb – Redkokdaj v novejši zgodovini je Hrvaška pokazala toliko enotnosti kakor pri še vedno neobjavljeni sodbi o razmejitvi v Piranskem zalivu. Sodbo bodo resda objavili v četrtek, vendar so vse pomembne osebe hrvaškega političnega življenja že povedale, da o njej razmišljajo bolj ali manj enako.
Za predsednico Kolindo Grabar Kitarović arbitražni postopek sploh ne obstaja, zato se sodba Hrvaške – tudi če bi bila zanjo ugodna – sploh ne tiče. Tako razmišlja tudi premier Andrej Plenković, ki meni, da je zaradi razkritja nedovoljenih pogovorov slovenskega arbitra Jerneja Sokolca z delavko na MZZ Drenikovo arbitražni postopek »nepovrnljivo kompromitiran in kontaminiran«, s soglasno saborsko odločitvijo o izstopu iz arbitražnega postopka se je postopek tudi končal. Hrvaška je pokazala, da ne priznava odločitve arbitražnega sodišča tudi tako, da protestno ni bila pripravljena poslati svojega predstavnika na branje sodbe v postopku, za katerega je do zdaj namenila skoraj četrt milijona evrov.
|
Poenotenju, kakršnega nismo videli vse od domovinske vojne, sta se pridružili tudi pravna stroka in opozicija, ki kritizira oblast, vendar samo zaradi njenega »nedelovanja«. Po mnenju opozicije je Plenkovićeva vlada pozabila izkoristiti mediacijo, s katero bi izničila ne samo odločitev, ampak tudi delo sodišča.
Državno vodstvo nenehno prepričuje javnost, da je sodba nična in ne bo imela nobenega učinka, vendar prav nenehno poudarjanje takšnega razmišljanja – bolj razumljivo bi bilo, da se zanj ne bi zmenila – dokazuje, da je oblast nekoliko živčna. To dokazuje tudi ponovno poudarjanje, da se v četrtek ne bo zgodilo nič in da nihče ne more Hrvaške prisiliti, da bi upoštevala odločitev »kateregakoli mednarodnega sodišča, sploh pa ne kompromitiranega arbitražnega sodišča«.
Kljub temu je mogoče pričakovati nekakšen pritisk, to dokazuje tudi podpora, ki so jo Hrvaški menda zagotovile Poljska in Litva ter nepogrešljive ZDA, ki so že dvakrat posegle v hrvaško-slovenski spor. Hrvaška se zaveda, da Slovenija lobira, zato so obisku Erjavca v Estoniji namenili veliko pozornosti, slabo obveščeni opazovalec pa bi lahko celo napačno pomislil, da se državi prepirata o zalivu v Baltskem, in ne Jadranskem morju.
Zunanja ministrica upa,
Na Hrvaškem se vsi strinjajo, da jo je izsilila Slovenija z blokiranjem postopka pridruževanja EU in da bi bil za Hrvaško – to je še vedno ena od možnosti – precej ugodnejši postopek pred Meddržavnim sodiščem v Haagu ali Mednarodnim sodiščem za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu. Pri tem ne pozabijo omeniti, da so spor skoraj že rešili leta 2009, vendar sta takrat, kakor pravi tedanji glavni hrvaški pogajalec Davorin Rudolf, zaradi notranjepolitičnih vzrokov postopek ustavila Borut Pahor in Karl Erjavec.
Razsodnejši analitiki menijo, da so bila hrvaška stališča in verodostojnost nepovrnljivo omajani po parafiranju sporazuma Račan-Drnovšek, ki se mu je Račan pozneje pod pritiskom koalicijske HSS odpovedal. Javnost je že prepričana, da bo sodba arbitražnega sodišča podobna parafiranemu sporazumu (dve tretjini zaliva pripadata Sloveniji, ki dobi tudi poseben »dimnik« do odprtega morja), ki mu je hrvaška javnost odločno nasprotovala.
Za dvostranske pogovore
Hrvaška torej ne priznava ne sodišča ne sodbe, poleg tega ne pričakuje nobenih enostranskih dejanj Slovenije ali celo incidentov. Kaj ponuja? Poleg ugodnega in varnega počitnikovanja (Kolinda Grabar Kitarović) za zdaj samo obnovo dvostranskih pogovorov o razmejitvi, čeprav se je prav zaradi neuspešnih pogovorov arbitraža sploh začela. Hrvaška tudi pričakuje popolno upoštevanje dosedanjih predpisov o obmejnem prometu tako na kopnem kot na morju.
Vztrajanje, da so predpisi dobri za obe strani ter da ni nobenih zadržkov, zaradi katerih jih ne bi mogli izvajati, dokazuje, da bi tudi na tem področju najraje ohranila dosedanje stanje. Poleg Slovenije ima Hrvaška – razen Madžarske – z vsemi sosednjimi državami nerešena vprašanja o meji. Tudi na tem področju ni videti nobenega napredka. Začasni režim je pokazal, da deluje, zato nihče ne bi rad dregal v sporna mejna vprašanja. Kakor da obstaja tih dogovor o tem, da je treba to, česar ni mogoče rešiti, »pomesti pod preprogo« oziroma pustiti na miru za neke boljše čase.
