Posiljevalci so brez pušk manjši od makovega zrna

Direktorica nevladne organizacije Medica Sabiha Husić­ si ­prizadeva, da bi bili spolne zlorabe in posilstva priznani­ kot vojni zločin in genocid. Cilj predsednice Društva žensk­ žrtev­ vojne Bakire Hasečić je pravično kaznovanje storilcev grozovitih dejanj.

»Nisem mogla več gledati, kako se posiljevalci in morilci mojih najbližjih prosto sprehajajo po ulicah Višegrada in se mi smejijo v obraz. Prepoznavala sem jih povsod – med ljudmi na visokih položajih, med policisti ... A zdaj se jih ne bojim več. Zdaj, ko v rokah nimajo več pušk, se oni bojijo nas. Manjši so od makovega zrna,« je povedala Bakira Hasečić, ena od tisočev žensk, ki so jih posilili med vojno v BiH.

Zavod Averroes je v ponedeljek v okviru spominskega projekta ob 20. obletnici genocida v Srebrenici­ pripravil pogovor z njo in Sabiho­ Husić, ki je psihoterapevtka, ­islamska teologinja in dobitnica mednarodne prestižne nagrade »ženska sveta 2014«, ki jo podeljuje­ ameriška organizacija Women for Women International. Volont­europe jo je izbral za dobitnico evropske nagrade za aktivnost in profesionalno delo pri programih v društvu Medica.

Posilstvom niso ubežale niti deklice

Bakira Hasečić je povedala: »Težko je, ko ti pred očmi posilijo otroka, pred očmi njegovega očeta … To se ni zgodilo samo v moji hiši.« Ko se je leta 1998 prvič vrnila v Višegrad, da bi si ogledala dom, je med policisti prepoznala svoje posiljevalce. Zavedala se je, da se žrtve ne morejo za stalno vrniti na domače ognjišče, ker priče vojnih zločinov v tem okolju niso varne. Ko so ženske ugotovile, da bi storilci lahko ostali nekaznovani, so leta 2003 ustanovile Društvo žensk žrtev vojne, ki se ukvarja izključno s posiljenimi ženskami med vojno v BiH. Društvo je multietnično, multinacionalno in nestrankarsko. Ustanovile so ga, da bi prekinile molk ter jasno in argumentirano spregovorile o vojnih zločinih in posiljevanju med vojno v BiH. Njihov cilj je prijetje in kaznovanje vojnih zločincev ne glede na nacio­nalno pripadnost.

Med vojno v BiH so bile ženske med najbolj ogroženimi prebivalci.­ Dejstvo je, da so bili žrtve vojnega sistema vsi, ne glede na spol in starost, a so vendarle obstajali načini vojnega ravnanja z ženskami. Ali kot je poudarila Bakira Hasečić: »Nad njimi je bil izvršen zločin spolnega nasilja, fizičnega maltretiranja v takšnih razmerah, ki so nerazumljive normalnemu človeškemu umu. Ženske so množično ubijali, metali v jame in masovne grobnice. Bile so masovno posiljene, zaprte v zaporih in taboriščih, mučene, pregnane z domov in ponižane na najhujše možne ­načine.«

Po njenem pričevanju tem krutim dejanjem ni uspelo ubežati niti deklicam med 12 in 14 letom, ki so bile prisilno ločene od družin in odpeljane na izbrana mesta, kjer so jih posilili in mučili. Po njenem mnenju je to bilo sistemsko posiljevanje predvsem Bošnjakinj. Danes je težko govoriti o številu posiljenih žensk med vojno v BiH, je pojasnila Bakira Hasečić, ker se večina odloči za molk, ne glede na to, kako hudo je, in bolečine nočejo deliti z drugimi.

Žrtve so prevzele vlogo policistov

Po pričevanju Bakire Hasečić se v BiH še vedno izogibajo omembam žrtev med ženskami, ki so bile posiljene in mnoge tudi umorjene. Za nekaterimi se je izgubila vsaka sled, društvo pa združuje že več kot 5000 posiljenih žensk in 220 moških. Evidentiralo je tudi 55 otrok, ki so sad posilstva, večina žensk pa je splavila. Bakira Hasečić pravi, da žrtve niso zadovoljne z državo, ker so prisiljene prevzeti­ vlogo policistov in iskati vojne zločince. Po njenem se dogaja, da tožilci haaškega sodišča ugotavljajo, da ni mogoče najti osumljenih za vojne zločine, vendar jih poiščejo aktivisti društva, ki jih kljub grožnji, da gre za kaznivo dejanje, ­fotografirajo na terenu.

Posilstva so bila sistematična in najmočnejše orožje pri etničnem čiščenju, je prepričana Bakira Hasečić. Poudarila je, da je načrtovalcem uspelo, ker so se zaradi posilstev izselile celotne ulice in vasi. Višegrad so tako etnično očistili v pičlih 60 dneh. Po njenem je v BiH boljše biti vojni zločinec kot žrtev. Vojni zločinci se lahko branijo s prostosti in imajo najdražje odvetnike, žrtve pa so prepuščene samim sebi in ne dobijo niti evra evropskih sredstev, ki da so namenjena zanje. Društvo pripravlja tudi knjigo s popisom zločincev z imeni in priimki, ki so že bili pravnomočno obsojeni, javno pa bodo objavili tudi imena tistih, ki jih je prepoznalo več žrtev in so to potrdile s pisnimi izjavami.

Molk zaradi strahu pred stigmatizacijo

Nevladna organizacija Medica iz Zenice deluje od aprila leta 1993 in kontinuirano ponuja psihosocialno in medicinsko pomoč ženskam in otrokom žrtvam vojnega in kasneje tudi povojnega nasilja. Po besedah Sabihe Husić ženske med vojno in po njej niso spregovorile, ker jih je bilo strah, da jih bo družba stigmatizirala in da jih lastne družine ne bodo sprejele. Medico so tako ustanovili, da bi poslali v svet vest o tem, kaj se dogaja z ženskami in otroki. Moški so sodelovali na bojiščih in bili izpostavljeni neposredni nevarnosti. Čakali so, da ubijejo ali da bodo sami ubiti, vojni nasprotniki pa so jih sistemsko mučili in ubijali, čemur je sledil genocid v Srebrenici. Čeprav so ženske preživele neznosne travme, spolno nasilje in mučenje, Sabihi Husić ni težko delati z žrtvami, težko pa je delati v razmerah v BiH.

Pojasnila je, da žrtve obžalujejo, da so spregovorile, če jih okolje, v katerem živijo, stigmatizira. Da jih sistem ne podpira, priča tudi podatek, da oblast v BiH ni ustanovila niti enega centra za osebe, ki so preživele travme, temveč so prepuščene samim sebi ali nevladnim organizacijam. Po njenih besedah so žrtve s terapijo bolj ali manj uspešno presegle travme, zadnje raziskave pa kažejo, da ima še vedno 70 odstotkov posiljenih žensk težave v odnosih z moškimi člani družine, zlasti s partnerji.

Sabihi Husić pomeni največ, če žrtve spregovorijo, ker tako dokažejo, da jih zločinci niso družbeno ubili. Nagrado v New Yorku je doživela kot priznanje ženskam v BiH in spodbudo za nadaljnje delo. Prepričana je, da bodo ženske prej ali slej dosegle, da bodo spolne zlorabe in posilstva priznani kot vojni zločin in genocid. Kljub temu da je BiH še vedno patriarhalna družba, ki zavrača enakopravnost spolov, nasilje v družini pa je bilo šele leto 2003 priznano kot kaznivo dejanje.